Piše: Gašper Blažič
Dogodki v zadnjih dneh so v marsičem ohladili simpatije mnogih Evropejcev (in tudi mnogih Slovencev) do ameriškega voditelja, ki se je v Belo hišo vrnil januarja letos in takoj spremenil dosedanjo zunanjepolitično prakso ene največjih svetovnih velesil. Ali se s tem uresničujejo napovedi, ki so se pojavljale že lani, da bo zmaga Donalda Trumpa pomenila hkrati tudi veliko zmagoslavje Vladimirja Putina, hkrati pa dokončen poraz Ukrajine in s tem spreminjanje meja pod vojaški prisilo, česar nismo videli že od konca druge svetovne vojne dalje?
Pred leti sem že prebiral izjemno zanimivo in poučno knjigo nekdanjega svetovnega šahovskega prvaka Garija Kasparova »Zima prihaja«, v kateri je povsem razgalil dolgoletno politiko ruskega avtokrata Vladimirja Putina, predvsem pa veliko naivnost demokratičnega sveta, ki je Putinu ves čas jedla iz roke. Celo po tistem, ko je sprožil odkrito agresijo proti Ukrajini. Včeraj pa sem začel brati knjigo Nikolaja Berdjajeva »Izviri in smisel ruskega komunizma«, ki je v slovenskem prevodu izšla leta 2018, ostaja pa poučna in aktualna. Že uvodno poglavje namreč spregovori o temeljnih značilnosti ruske družbe, njenega državnega in verskega ustroja v zadnjih stoletjih, kar pomaga razumeti tudi sedanje stanje. In ni dvoma, da postaja sedanja ruska družba v svojem notranjem ustroju vse bolj militarizirana. Podobnosti z vzgojo palestinskih otrok v Gazi, kjer jih že od malega šolajo za bojevnike, bodoče »osvoboditelje«, ni naključna.
Nekaj je jasno: predvsem Evropa je v zadnjih letih v resnici nudila zelo šibko podporo Ukrajini. Ravno tako Washington. Veliko besed, a bolj malo dejanj. Nekaj pomoči je sicer bilo, toda prioritete prejšnje ameriške administracije so bile povsem drugje, tudi v financiranju globalnega levičarskega aktivizma, raznih zelenih prehodov, teorij spolov in prebujenskih novotarij. Evropska komisija je tovrstni politiki seveda zvesto sledila. V tem času je tako Evropa gospodarsko vse bolj zaostajala, čeprav je jasno, da največje ekološke nevarnosti za planet sploh ne prihajajo iz razvitega Zahoda. Posledično se v EU množijo zakoni in predpisi, postajamo vedno bolj regulirana družba, pri čemer ne znamo več ločevati bistveno od nebistvenega. Na drugi strani pa se je okrepila tudi kontrola nad t. i. sovražnim govorom. Na vse to je nedavno v Münchnu opozoril tudi ameriški podpredsednik JD Vance.
Vendar bi verjetno evropska politična elita te besede hitro pozabila, če ne bi sledila konkretna dejanja, ki so stisnila v kot predvsem Evropo kot celoto. Da sta Trump in Vance ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega ponižala pred celim svetom, zagotovo ni bilo naključje. Pravzaprav to ni bilo sporočilo samemu Zelenskemu. Razen tega, naj potegne svoje čete z ruskega ozemlja, kamor je začel vdirati lani. Kar je bila pravzaprav izsiljena poteza, saj je Zahod takrat razmišljal na podoben način kot malo pred drugo svetovno vojno, ko je naivno računal na hitro dosežen mir tako, da so zadovoljevali trenutne apetite Adolfa Hitlerja. Kar pa je leviatan iz Baunaua razumel kot dovoljenje, da gre še dlje.
Ukrajinska zgodba ne traja od leta 2022. Začela se je že veliko prej. Dokler je bila to vazalska država Moskve, je imela relativen mir. Po zasuku k Zahodu so nastopili problemi. Vse skupaj je spominjalo na čas razpadanja Jugoslavije, ko so se uporniški Srbi na Hrvaškem kakor odločili, da ne želijo spadati k »ustaški« Hrvaški, ampak k Jugoslaviji. Temu je sledila tragedija. Ko je avgusta 1990 začelo prvič resno ropotati v Kninu, se je vedelo, da bo na Hrvaškem še nekaj let zelo krvavo. Še posebej, ko je JNA dokončno snela maske, čeprav je že pred tem krila hrbet krajinskim upornikom. Hrvaška je svoja ozemlja priborila nazaj šele leta 1995. Druge rešitve ni imela, zanesti se je morala na svoje vojaške moči in ne na mednarodno skupnost, ki je bila veliko prešibka in prestreljena z različnimi interesi, da bi lahko karkoli ukrenila. V vojni v BiH se je to pokazalo, ko so v igro solistično vstopili Američani, a to šele, ko so padle nove smrtne žrtve ob smrtonosnem napadu na sarajevske Markale.
Ironija je, da prav v teh dneh prihaja tudi do razbijanja že tako šibkega sistema podaytonske BiH, pri čemer jim je za pretvezo nekdanja obsodba Milorada Dodika. Ki je dobesedno izsilil odločitev parlamenta Republike Srbske, da prekinejo vsako zvezo z organi BiH. Kar potencialno pomeni še en sod smodnika. Pri tem ni nepomembno, da ima isti Dodik, sicer prijatelj Milana Kučana, tudi močno zaslombo Putinove Rusije.
To, kar je Evropa pozabila, pa je, da Ukrajina formalno še vedno uživa status zaščitene države po memorandumu iz Budimpešte iz leta 1994, ki so ga podpisali ukrajinski predsednik Leonid Kravčuk, ameriški predsednik Bill Clinton, britanski premier John Major in ruski predsednik Boris Jelcin. Gre za sporazum o tem, da se Ukrajina (poleg Belorusije in Kazahstana) odpove jedrskemu orožju iz nekdanje zaloge Sovjetske zveze. Decembra 1991 je namreč Ukrajina po osamosvojitvi od Sovjetske zveze (ki se je nato samorazpustila) imela tretjo največjo zalogo jedrskega orožja na svetu (razorožitev je trajala do konca leta 2008 in tudi po njej je bilo razglašeno, da Ukrajini še vedno nudijo varnostna zagotovila). Po zasedbi Krima pa je Putin v odgovoru glede memoranduma dejal, da »stare« Ukrajine ni več in da je nastala nova država, s katero sporazum nima ničesar. Češ, z »evromajdanom« se je zgodil državni udar. Ruski zunanji minister Sergej Lavrov pa je leta 2016 trdil, da memorandum vsebuje samo zavezo, da Rusija ne bo napadla Ukrajine z jedrskim orožjem. Kar je sicer veliko sprenevedanje.
Kakorkoli že, memorandum je še vedno zavezujoč. To dobro ve tudi ameriški predsednik Donald Trump, ki očitno čaka, da bo nekdo z druge strani Atlantika to povedal naglas. Ne glede na pomisleke, da sam memorandum iz leta 1994 ne daje nekih trdnih jamstev za pomoč napadeni državi, je jasno, da bi morebitno novo risanje meja na vzhodu Evrope pomenilo veliko klofuto za Zahod po Helsinkih leta 1975. Čeprav je res, da tudi helsinška listina – med njenimi podpisniki je bil tudi Josip Broz-Tito – ni imela pogodbenega statusa. Toda če bi se zgodil precedens – razkosanje Ukrajine – bi to pomenilo veliko nezaupanje v mednarodne odnose in tudi znak, da ni prepovedano zadovoljevati svojih interesov na nasilen način.
Trenutno dogajanje – glede na izjave – kaže na to, da bi ZDA in Rusija obravnavata Ukrajino kot trgovsko blago. Vendar velja spomniti na še eno zgodovinsko lekcijo, namreč obisk ameriškega državnega sekretarja Jamesa Bakerja v Beogradu tik pred slovensko osamosvojitvijo leta 1991. To, kar je izjavil takrat, je v Sloveniji sprožilo veliko zaskrbljenost, saj da ZDA ne odobravajo secesionizma in seperatizma (podobno je menila tudi Evropska skupnost). Kar je pomenilo tihi pristanek na rešitev slovenskega problema s silo – vsaj tako so to razumeli v beograjskem generalštabu, kjer sta glavna šefa Veljko Kadijević in Blagoje Adžić samo čakala na »dovoljenje« s strani Anteja Markovića. V roku dveh tednov so se tudi izjave Bele hiše spremenile. Baker je 3. julija 1991 svetovni javnosti sporočil, da je jugoslovanska vojska prekoračila meje pri uporabi sile v Sloveniji. Ameriško priznanje Slovenije se je zgodilo 7. aprila 1992, manj kot tri mesece po tistem, ko so Slovenijo priznale praktično že vse evropske države.
Skratka, sedaj imamo opravka z ravno kuhano »vročo juho«, kot se temu reče. Določen učinek v miselnosti v Bruslju pa se je že zgodil. Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je namreč pristala na spremembo v evropski finančni politiki v prid financiranju krepitve obrambe članic, na kar je ta vikend javno opozoril Janša. In to potem, ko so tudi iz ZDA dali vedeti, da se Evropa ves čas »šlepa« na glavnega svetovnega »policaja«. Za zdaj kaže, da je ukrajinski predsednik Zelenski na neprijeten dogodek v Beli hiši reagiral zrelo. Vse skupaj pravzaprav zelo spominja na dogodek iz Svetega pisma, ko Jezus sprva precej poniževalno zavrne Sirofeničanko, ki prosi za svojo hčer, ki jo bojda napadajo demoni. V njeni vlogi je sedaj Zelenski. Moral se bo sicer ponižati in priznati, da Ukrajina pobira drobtinice z mize, za katero sedijo poglavarji velesil. In šele nato bo sledil preobrat. Pomembno je, da vztraja. In se spreobrača.
