Piše: dr. Metod Berlec
V tokratni Demokraciji znova opozarjamo na neverjetno velik vpliv, ki ga ima zadnji šef partije in prvi predsednik Republike Slovenije Milan Kučan na slovensko politiko.
Čeprav že več kot dve desetletji nima več nobene uradne funkcije, je njegov vpliv, če ne drugače, simbolno čutiti v različnih sferah slovenske družbe − od medijev do sodne veje oblasti. Na njegov »blagoslov« za vstop v politiko še vedno čakajo t. i. novi obrazi, ki jih pred vsakimi volitvami kot ase iz rokava vlečejo politični botri tranzicijske levice. Zadnji tak primer je evropski poslanec Vladimir Prebilič, ki je nedavno celo javno priznal, da dokončnega »da« zadnjega šefa partije še ni dobil. Stvari naj še ne bi dozorele. Pri tem levičarsko tranzicijsko omrežje s pomočjo različnih analitikov in merilcev ter ustvarjalcev javnega mnenja, kot je npr. Toš, še preigrava različne scenarije, kako čim učinkoviteje preprečiti vrnitev predsednika SDS Janeza Janše na oblast.
Vpliv starih sil in njihovega civilizacijsko omejenega podmladka je v zadnjem času spet videti na vsakem koraku. Še najbolj ob obletnicah dogodkov, ki so se zgodili pred osmimi desetletji in še danes bremenijo slovenski narod. Na to je na spominski slovesnosti pri Jami pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu − na kraju velikega zločina, kjer je Slovenec moril Slovenca − opozoril predsednik Slovenske škofovske konference Andrej Saje. »Zločini revolucionarnega nasilja do zdaj niso bili obsojeni, po nedolžnem ubiti niso bili oprani krivde.« Izrazil je nujnost primernega pokopa po vojni pobitih, saj sta »vsak pokop in grob priznanje in izraz človeškega dostojanstva«. S tem je povezana tudi sprava. Sprave pa, kot je dejal, ne more biti brez resnice, prav tako ne odpuščanja brez priznanja krivde. »Danes zato znova pozivamo odgovorne, da storijo, kar je prav. To pomeni, da jasno in javno obsodijo zločine, ki so se zgodili tukaj, da operejo madež s spomina nedolžno pobitih in da poskrbijo za dostojen pokop teh žrtev.«
Vladajočih na tej spominski slovesnosti ni bilo. Opaziti jih je bilo na dogodkih, ki so se jih spominjali že v prejšnjem totalitarnem režimu. Nekaj je jasno. Tranzicijska levica že zbira predvolilne točke na domnevnem genocidu v Gazi. Kdor se s tem ne strinja, ga medijsko napade z vsemi topovi. Zato nas slovenski dominantni mediji dnevno zasipavajo s številkami domnevno ubitih Palestincev. Pri tem zamolčijo, da se sklicujejo na podatke, ki jih v javnost lansira teroristična organizacija Hamas in da gre večinoma za njene pripadnike. Pogosto k tem številkam prišteva tudi tiste Palestince, ki jih je sama pobila. Se pravi nedolžne ljudi, civiliste, ki si samo želijo miru in se zavedajo, da jih Hamas zlorablja za svoje interese. Temu veselo asistira tako slovenska, evropska kot svetovna levica. Do kdaj še?
