Piše: Mag. Igor Omerza
Glavni politični akterji dachavskih procesov ter nasploh medvojnega in še mnogo bolj povojnega stalinizma v Jugoslaviji so bili Tito, Kardelj in Ranković.
O tem, kaj so govorili o »dachavcih« na sestankih slovenskega komunističnega vrha v času »lagerskih« procesov, ni ohranjenega nobenega zapisa. Zato bom za približek, kako in kaj se je govorilo na takih sestankih, uporabil besede notranjega ministra Borisa Kraigherja na seji slovenskega CK 4. junija 1947: »Zaprli smo grupo od 30 ljudi, med njimi Nagode, Vodetova, Furlan, Hribar itd. Preiskava je pokazala, da so imeli sestanke že med okupacijo … Imeli so zveze z angleškim konzulom, dajali poročila, dobivali naloge … Preiskava se dobro razvija. Spričo aretacij je v Ljubljani med purgerji zaznan delen preplah … Procesu dati protidržavni, špijunski karakter.« V priloženem sklepu je tudi zapisano: »S procesom in s političnim delom nazorno prikazati na osnovi materjala to grupo kot peščico špijonov, razrednih sovražnikov, plačancev inozemstva.«
Glede na razpoložljivo dokumentacijo o teh procesih in glede na to, da danes vemo, kako je deloval jugoslovanski stalinistični model, je dokaj jasno, da je bil v ozadju sam Stalin (Rusi so namreč dostavili spisek sumljivih dachavcev v Beograd) in sovjetska misija je v Ljubljano prišla skupaj z Ozno iz Bele krajne. Albert Svetina – Erno piše, da je bil v kleti Slavije tajni zapor, v katerega so lahko vstopali le Ivan Maček, Mitja Ribičič in Rusi.
Aretacije dachavcev so se začele že leto dni pred informbirojem (razkolom Stalina s Titom). No, notranji minister Boris Kraigher je od tožilca Vlada Krivica sredi aprila 1948 zahteval, naj se sojenje začne čez tri dni. Krivic je protestiral, ker v tako kratkem času ne bi mogel niti površno pregledati gradiva, a se je moral ukloniti. Očitno je komunistično vodstvo na čelu s Titom, Kardeljem in z Rankovićem hotelo Stalinu dokazati − ker so oni takrat že vedeli, javnost pa še ne, da prihaja huda ura − svojo stalinistično pravovernost in mu čim prej ugoditi v njegovi zahtevi po obračunu z (v resnici seveda izmišljeno) dachavsko gestapovsko agenturo.
Kdo je bil v Kraigherjevi četici brezskrupuloznih psihičnih in fizičnih mučiteljev, ponarejevalcev dokumentov in zastraševalcev, ki so prisilili dachovce v lažna priznanja, ni preprosto ugotoviti, saj v številnih ohranjenih sodnih dokumentih ni razvidno, kdo so bili zasliševalci. Nepričakovano pa sem v arhivu naletel na udbovski dokument iz aprila 1974, v katerem piše, kdo vse je sodeloval v preiskavi »Dachau«, citiram po abecednem vrstnem redu: Bojc Pavle, Hilbert Kamilo, Ivanuš Branko, Kavčič Niko, More Ivan – Žan, Peršič Bogomir, Renko Martin, Sagadin Karlo, Škraba Rado – Gorazd, medtem ko sta Dobrilovič Miro in Pakiž Peter – Čiko označena kot verjetna zasliševalca. Glede na druge, meni dostopne vire, bi semkaj spadali še: Majcen Nace, Pirkovič France, Počkar Leopold – Slovenko, Winkler Veri – Aleks, pa tudi Miha Čerin, a slednji z organizacijskega in ne zasliševalskega vidika. Zasliševalci (10) so prišli tudi iz Beograda, a njihovih imen mi še ni uspelo ugotoviti.
In še: v zapore je prihajal predsednik vlade Miha Marinko in prepričeval pripornike, naj kot komunisti priznajo vse, kar so počeli v taboriščih.
Drugič: pri izbiri zasliševalcev je notranji minister Boris Kraigher sprejel zahteve Matije Mačka, ki sicer ni bil več formalno v notranjih organih, a je zadržal svojo moč in vpliv v njih.
Tretjič, tožilec Vlado Krivic se spominja, da je v času procesa v Ljubljani po naključju srečal Kardelja, ki je prišel iz Beograda, da bi tu spremljal proces, in slednji mu je dejal: »Zelo si aktiven na procesu.« Kardelj bo pozneje, ko so se začela številna razčiščevanja okoli procesov (v ožjem partijskem krogu) lažno dejal, da jih je spremljal samo bežno.
Četrtič, januarja 1948, še preden so se začela sojenja torej, je Boris Kraigher v pismu Rankoviću napisal, da bodo zaprti dachavci obsojeni in da je preiskava zavzela precejšnjo širino: »Mi imamo registrirano v kartoteki 9524 ljudi, med njimi je 2144 tujcev.«
Kakorkoli že, dobro obveščeni Stane Kavčič, odstavljeni predsednik slovenske vlade, je v svojih spominih zapisal, da so imeli v svojih rokah niti priprav za dahavske procese Kraigher, Kardelj, Marinko, no, kot tukaj že povedano, je svoj lonček pristavil tudi nepogrešljivi Ivan Maček – Matija.
Več, veliko več o vsem tem boste lahko prebrali v moji novi knjigi »Udba in dachavski procesi«.
