Piše: dr. Matevž Tomšič
Ameriške oborožene sile so z nedavno intervencijo v Venezueli, kjer so zajele tamkajšnjega diktatorja Nicolasa Madura in njegovo soprogo, dokazale, da še vedno odlično obvladajo svoj posel. Očitno je (oziroma vsaj upamo lahko), da prebujenske intervencije v vojaški sektor, ki so se dogajale v času Bidnove administracije (promocija transspolnosti in podobne norosti), niso povzročile trajnejše škode z vidika njegove učinkovitosti.
To je bila namreč prava specialna vojaška operacija, ki je v kratkem času dosegla svoj cilj, brez izgub v lastnih vrstah – za razliko od ruske intervencije v Ukrajini, ki je bila mišljena na podoben način, a se je razvlekla že v četrto leto, pri čemer Rusi večine svojih ciljev niso uspeli uresničiti kljub ogromnim žrtvam med vojaki in izgubi vojaških sredstev.
Ponovno se je tudi pokazalo, kako šibki so avtokratski režimi. Maduro, ki je več kot desetletje s trdo roko vladal svoji deželi, ni imel nobenih možnosti. Najeti kubanski specialci (svojim očitno ni zaupal) ga niso ga mogli obvarovati. Tudi ruski sistem protizračne obrambe se je izkazal za povsem neuporabnega, saj so ga Američani s svojimi lovci F-35 popolnoma onesposobili (na podoben način, kot so to storili lani Izraelci v Iranu). Množični zračni napad je služil odvračanju pozornosti od pravega cilja – napada na varno hišo, v kateri se je skrival Maduro. Le-tega so komandosi elitne enote Delta Force prijeli sredi noči tako rekoč v spodnjem perilu in ga odvedli pred sodišče v ZDA.
Po pričakovanju so oblasti protiameriško usmerjenih držav, skupaj z velikim delom zahodne levice, obsodile to intervencijo. Tudi slovenska vladajoča politika se je pridružila obtožbam. Poslušali smo, kako da je pri »ugrabitvi« Madura šlo za kršitev mednarodnega prava in poseg v suverenost Venezuele. To spremlja značilno, že kar klišejsko označevanje ameriške zunanje politike za imperializem (zanimivo, pri ruskem ali kitajskem ekspanzionizmu takšna oznaka običajno umanjka).
A ob vsem sklicevanju na legalizem ti kritiki zamolčijo, da je bil zadnji Madurov predsedniški mandat ne samo nelegitimen, ampak tudi nelegalen, saj je do njena prišel s krajo volitev. Zato ga tudi ZDA in mnoge evropske države (s Slovenijo vred) ne priznavajo za predsednika. Skupaj s svojim predhodnikom Hugom Chavezom je v Venezueli vzpostavil režim, ki zatira svobodo, preganja in ubija politične nasprotnike, ki je skoraj osem milijonov državljanov pognal v tujino. S svojo socialistično politiko je iz nekoč ene izmed najbogatejših držav na ameriški celini ustvaril leglo revščine in kriminala. Pri tem so režimske strukture glavni akter kriminalnih aktivnosti, predvsem trgovine z drogo. T. i. Cartel de los Soles, ki je glavni izvoznik drog v ZDA in Evropo, je v bistvu državna organizacija. V tem smislu ima ameriška aretacija Madura čisto formalno pokritje (za njim je bila ne nazadnje razpisana tiralica). Medtem ko mednarodne organizacije s svojim »mednarodnim pravom« niso uspele v ničemer obrzdati početja njegovega avtokratskega režima.
Ameriška intervencija v Venezueli predstavlja tudi velik udarec za globalne protizahodno in protiameriško usmerjene sile. Ta država je v času Chavez-Madurovega režima postala baza za avtokrate z vsega sveta. Tu so se ugnezdili Rusi, Kitajci, Iranci, Kubanci. Poleg tega je bil ta režim sponzor ekstremno levičarskih gibanj v Latinski Ameriki in širše – spomnimo se samo »romanj« predstavnikov stranke Levica v Venezuelo in njihovega navdušenja nad »dosežki« tamkajšnjega socializma. A za to, da se slednjega Venezuelci znebijo, bo potrebna temeljita demokratična tranzicija. V tem smislu zbuja skrb Trumpova pripravljenost na sklepanje dogovorov s predstavniki režima. Odstavitev Madura nikakor ni dovolj. Potrebna bo demontaža struktur, ki omogočajo vzdrževanje njegovih oblastnih struktur.
