Piše: Jože Biščak
Presenečenja ni bilo. Ga ni moglo biti. Koalicija, ki je zvezana »kulturi smrti«, je v parlamentu potrdila, da je predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, kot levičarji ljubko pravijo evtanaziji, primeren za nadaljnjo obravnavo. In lahko ste prepričani, da bo zakon najkasneje jeseni dokončno potrjen. Zdravniki, ki jim je malo mar za Hipokratovo prisego (ta nalaga ohranjanje življenja, ne njegovega končanja) in jim je vseeno, ali bodo postali poklicni morilci, za prve kandidate že pripravljajo smrtonosne koktajle. Vladni projekt, ki je pravzaprav obuditev nacionalsocialističnega projekta »Aktion T4«, je tako v sklepni fazi.
Kdor se le malo zanima za zgodovino 2. svetovne vojne, je zagotovo naletel na »Aktion T4« (okrajšava za Tiergartenstraße 4, ulični naslov v Berlinu, kjer je bil sedež šestletnega projekta, ki so ga začeli izvajati leta 1939). Nekateri nemški zdravniki so bili pooblaščeni, da izbirajo »neozdravljivo bolne«. Tudi pred skoraj 100 leti so zatrjevali, da bo trpečim omogočena dostojna smrt brez bolečin, hkrati pa podobno kot danes argumentirajo snovalci zakona, da bo s tem prihranjen denar, ki bi drugače šel za drago oskrbo. Ja, tako se je začelo. Vsi vemo, kako se je končalo: program evtanazije se je razširil na nesposobne preživetja (reveže in berače), ideološke nasprotnike (nasprotnike Hitlerjevega režima) in genetsko neprimerne (Jude, Rome, Slovane).
Postmodernistična evtanazija bo v Sloveniji sprva temeljila na prostovoljnosti in zdravniškem mnenju o neozdravljivosti bolezni in trpljenju, ki ga povzroča. No, tako se je začelo tudi v državah, ki so evtanazijo že davno legalizirale (Kanada, Nizozemska, Belgija), danes pa je v teh državah evtanazija prava industrija smrti. Za usmrtitev ni več potrebno mnenje zdravnika, ampak razsojajo že laični mediatorji ali kar ponudniki evtanazije. Prav tako ni več pogoj stanje »brez možnosti za izboljšanje, ko pacient prenaša hude in intenzivne fizične bolečine, izjemno težko psihološko stisko ali oboje«, temveč so razlogi poljubni. Celo več. So primeri, ko se evtanazija oglašuje in spodbuja. Najbolj je v svetu odmeval primer Christine Gauthier, vojaške veteranke in paraolimpijke, ki je zaprosila za stopniščno dvigalo, a so ji namesto tega ponudili evtanazijo. »Če ste tako obupani, gospa, vam lahko ponudimo MAID, zdravniško pomoč pri umiranju,« so ji napisali v pismu. Tovrstnih zgodb je nešteto, po vsem svetu jih zbira konservativna skupina Christian Concern in jih redno objavlja.
Alan Nichols (61) je bil evtanaziran v Kanadi. Njegova edina navedena bolezen in razlog za evtanazijo je bila izguba sluha. Alanov brat Gary je izjavil: »V bistvu je bil usmrčen … potreboval je pomoč in ni bil tako invaliden, da bi bil upravičen do evtanazije.« Na Nizozemskem je bila 29-letna Zoraya ter Beek po dolgem boju z duševnim zdravjem in depresijo evtanazirana zaradi neznosnega duševnega trpljenja, ki ga ni bilo mogoče odpraviti. Čeprav je bila fizično zdrava, ni bila deležna podpore pri premagovanju depresije, temveč so jo spodbujali, da je smrt edini izhod. 36-letna Alexina Wattiez (36) je po neuspešnem paliativnem zdravljenju v Belgiji umrla, potem ko so jo medicinske sestre zadušile z blazino (zdravnikova smrtonosna injekcija ni prijela). V Kanadi se je 51-letna Sophia zatekla k evtanaziji, potem ko je neuspešno prosila za drugo, primernejše stanovanje, ki bi ji olajšalo življenje s kroničnimi bolečinami.
Zato moramo »ubiti zakon«, ne pa bolnih ljudi. Njim je treba pomagati, drugače bo popolna liberalizacija in legalizacija evtanazije povzročila, da farmacevtske družbe ne bodo več razvijale učinkovitih sredstev za lajšanje bolečin in trpljenja, da ne bo več zdravil, ki bi učinkovito pomagala ljudem ob koncu njihove tuzemske poti. Bodo le še sredstva, ki bodo pospešila in lajšala pot v onostranstvo (tudi drugače mislečim). In to je očitno cilj levičarjev.
