Piše: Keith Miles
Svetovno znani monetarni ekonomist Tim Congdon, ustanovitelj in predsednik Inštituta za mednarodne monetarne raziskave, je leta 1981 kot komentar na izjavo 364 profesorjev proti reformam Margaret Thatcher dejal: »Odprto vprašanje ni, ali se 364 ekonomistov moti, ampak koliko se motijo.«
Enako pripombo lahko uporabimo za socialiste in komuniste. Vsak ekonomski eksperiment s socializmom ali komunizmom je bil neuspeh, nekateri katastrofalni, drugi nekoliko manj, a na koncu so vsi propadli. Pri tem so povzročili več bede kot celo najhujše oblike kapitalizma. Zakaj torej nekateri vztrajajo pri prizadevanju za socialistična nebesa? Obstaja star rek: Definicija norosti je vedno znova početi isto stvar in pričakovati drugačen rezultat. Seveda bodo mnogi zmotni privrženci socialističnih idealov poskušali reči, da ne »počnejo vedno znova iste stvari«. Vendar le ponavljajo, ker poskušajo v osnovi kljubovati človeški naravi.
Velik in včasih prezrt dejavnik prostega trga je, da je mehanizem za popravljanje napak.
Če torej pride do čezmerne proizvodnje, pride do presežka in cena pade. Nasprotno, če pride do pomanjkanja, se cena zviša, kar zmanjša povpraševanje in spodbudi novo proizvodnjo ali ponudbo. Žal zaradi velikega elementa birokracije in lažne ideologije tisti, ki delujejo v socialističnem ali celo delno socialističnem sistemu, zelo težko priznajo napake. Poglejte, kako levi dediči komunističnega sistema težko priznajo, da je bil brutalen in barbarski pokol njihovih nasprotnikov leta 1945 napaka. Najboljše, na kar upajo, je molk.
Zagotovo je največja napaka socializma, da družbo postavi nad posameznika. Da posameznika podredi kolektivu. To zmanjšuje sile produktivnosti in ustvarjalnosti. S tem podrejanjem posameznika država ne le postane veliko manj agilna in odzivna na potrebe ljudi, ampak tudi ustvarja kulturno revščino. Resnično je nenavadno, da umetniki pogosto zavzemajo levo politično stališče, medtem ko socialistični režimi v resnici želijo omejiti njihovo svobodo. Drug razlog, zakaj so prosti trgi boljši od države, so preprosto stroški preusmerjanja denarja iz zaslužkov ljudi prek obdavčitve v državo za porabo. Mnogi ekonomisti so izračunali, da stroški tega prenosa sredstev znašajo približno 15–20 odstotkov celotnega zneska, tako da od vsakih 100 evrov le 85 evrov konča v korist javnosti, če gre prek države. Država nikoli ne more doseči takšne učinkovitosti, da bi korist presegla stroške birokracije. In v nasprotju s prostim trgom zelo počasi popravlja napake, včasih jih nikoli ne popravi.
Marx je v filozofsko razpravo o socializmu vnesel idejo, da je vse, celotno človeško življenje, razredni boj. To je v resnici nesmisel. To ne pomeni, da ni bilo razredov in predsodkov, vendar v svobodni družbi to ni nikoli absolutno. Pomislite na nekatere velike ljudi v zgodovini. Leonardo da Vinci je bil nezakonski otrok iz skromnega okolja, Einsteinov oče je bil inženir, Shakespearova družina je bila meščanska iz osrednje Anglije, Isaac Newton je bil iz majhne vasi, Dvořakov oče pa gostilničar. Seznam se nadaljuje in vključuje Edisona in Carnegieja. Bistvo je, da bo v svobodni družbi uspelo nadarjenim in odločnim ljudem, ideja o Marxu in razrednem boju pa je zmotna. Glavna stvar v svobodni družbi je ustvarjanje enakih možnosti, ne pa zniževanje ravni.
Bistvena razlika med kapitalizmom prostega trga in socializmom je svoboda v prostem trgu in nadzor v socializmu. Simbolično je, da je bil ameriški desničarski krščanski idealist Charlie Kirk umorjen v majici z napisom »svoboda«.
