Piše: Dr. Metod Berlec
Spomladi leta 1990 smo v Sloveniji, ki je bila takrat še del socialistične Jugoslavije, po prvih demokratičnih volitvah in nastopu Demosove vlade pričakovali, da se bodo s padcem komunizma in enopartijskega sistema ter z nastopom demokratičnega parlamentarizma in s postopnim uvajanjem svobodnega tržnega gospodarstva poslovili tudi spomeniki, posvečeni prejšnji totalitarni komunistični oblasti. A smo se ušteli.
Čeprav je bila 16. maja 1990 v prvi demokratično izvoljeni skupščini izvoljena prva demokratična vlada, so se stvari v simbolnem smislu le počasi premikale, saj je bil za predsednika predsedstva izvoljen zadnji šef partije Milan Kučan, ki je vseskozi vlekel »ročno zavoro«. No, kljub temu je bila 2. julija 1990 v slovenski skupščini sprejeta »Deklaracija o suverenosti Republike Slovenije«, ki je imela res bolj ali manj simboličen pomen, podobno kot 8. julija v Kočevskem rogu t. i. spravna slovesnost (v resnici simbolični krščanski pogreb domobrancev). Nova Demosova oblast je imela šibko večino v skupščini in proti sebi naravnane dominantne medije, kar ji je onemogočalo, da bi izvedla konkretnejši prelom s socialistično totalitarno rdečo preteklostjo. Še celo sam predsednik prve demokratične vlade Lojze Peterle je moral lastnoročno odstraniti Titovo sliko s stene v vladnih prostorih, če ni hotel, da bi mu komunistični diktator še naprej »dihal za ovratnik«.
Sam sem v tistem času vse to kot dijak spremljal in se skupaj s prijatelji jezil, ker so ti spomeniki še vedno stali, čeprav smo imeli že nekaj mesecev na oblasti prvo demokratično vlado po drugi svetovni vojni. Zato smo septembra 1990, na večerni »poslovilni zabavi« prišli na idejo, da storimo nekaj konkretnega. Zapeljali smo se v Ljubljano in sredi noči z oranžnimi (markirnimi) razpršilci protestno pobarvali Kardeljev spomenik na Trgu revolucije (od leta 1992 Trg republike), pravzaprav njegov obraz. Barva je stekla še navzdol in resnično je bil videti kot pravi komunistični krvnik. Nekaj dni kasneje, ko sem bil kot zadnja generacija slovenskih fantov že prisilno v JLA, pa sem bil obveščen, da so sliko našega »umetniškega dela« objavili v Slovenskih novicah. Seveda si takrat nisem mislil, da bo dobra tri desetletja pozneje ta totalitarni spomenik še vedno stal tam, se pravi v središču slovenske prestolnice, prav tako kot gromozanski strašilni spomenik revolucije. Zato sem vsa leta podpiral ideje, da se s Trga republike v Ljubljani odstranijo totalitarni spomeniki in se postavi spomenik žrtvam vseh vojn in spomenik, ki bi bil posvečen slovenski osamosvojitvi. Spomenik žrtvam vseh vojn od julija 2017 že stoji nasproti Parka Zvezda, spomenik slovenski osamosvojitvi še ne. Zato sem z odobravanjem sprejel, da se je celo zadnji šef CK ZKS in prvi predsednik Republike Slovenije Milan Kučan politično premeteno zavzel za postavitev spomenika osamosvojitve na Trgu republike v Ljubljani, ki bi nadomestil dosedanji Spomenik revolucije. Spomenik bi bil po njegovih besedah vodilo ter nas kot narod povezoval in opogumljal za uspešno spoprijemanje s prihodnjimi izzivi.
Znova se je pokazalo, da je zadnji šef partije politično modrejši in bolj zvit kot njegovi politični nasledniki na oblasti, ki mislijo, da lahko svojo nesposobnost, nekompetentnost in sporne rabote nadomeščajo z rdečo ideologijo. Ali kot je dobro zapisal nekdo v tvitu: »Recept za luzerje: če ne znaš in ti ne gre nič od rok, če ti nad glavo visi kup nečednosti in preiskav, če ljudje dvomijo v tvojo iskrenost na vseh področjih – začni nastopati na partizanskih proslavah.« In to nedvomno sedaj počne predsednik vlade Robert Golob, ki je v ponedeljek nastopil s partizanskim govorom na Orlah. Kučan pa se očitno zaveda, da je vladajoča koalicija s svojimi protiosamosvojitvenimi izpadi šla predaleč. Sam je namreč skočil na osamosvojitveni vlak šele jeseni 1990, potem ko je predsednik Demosa Jože Pučnik javno napovedal, da bo plebiscit o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije 23. decembra istega leta in da on tega ne more preprečiti. In tudi spomenik revolucije bi/bo prej ali slej padel. Razlika je le ta, da je sedaj videti, kot da je to Kučanova ideja. Čeprav to niti približno ni res! Nadgradilo pa jo je Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve, ki predlaga odstranitev vseh totalitarnih spomenikov v središču Ljubljane ter ureditev Trga republike in Trga Sveta Evrope v skladu z vrednotami Republike Slovenije …
