Piše: dr. Milan Zver
“Udaril/a me je tako močno, kot še nihče! ” Tako je, po 46 sekundah boksarskega spopada, komentirala svoj konec na Olimpijskih igrah Angela Carini, ki se je dejansko spopadla z moškim, ki se ima na teh igrah za žensko. Transspolniku je ime Imanel Khelif, in kot prikazujejo dve leti stare fotografije – eno so našli, ko sta vsa nasmejana skupaj s francoskim predsednikom Macronom – ni nič kaj podoben dekletu. Toda problem ni v tem, ali je bil kot moški ali ženska ali kakorkoli že, všeč francoskemu predsedniku. Problem je v tem, da bi italijanska tekmovalka, ki jo je nekdo poslal v ta pekel, lahko utrpela hude poškodbe ali celo tvegala svoje življenje.
Že uvodna ceremonija letošnjih Olimpijskih iger je pri mnogih vzbujala nelagodje. Ljudje so se spraševali, ali gre za globalne kulturne premike, za dokončno zmago multikulti ideologije nad tradicionalno kulturo zahodnega racionalizma. Potem pa so spoznali, da to, kar so videli na odprtju pomeni prevrat tudi na tekmovalnem polju. Razlike med spoli se brišejo, klasična načela olimpizma izginjajo. Dvoboj Carini-Khelif pomeni gromozansko revolucijo v olimpizmu, seveda ob sramotni podpori Mednarodnega olimpijskega komiteja. Predsednik Thomas Bach se je pred igrami celo javno hvalil, da bodo to prve olimpijske igre, na katerih bo zagotovljena popolna enakopravnost spolov. Karkoli že to pomeni.
Zelo dolgo sem v domačih in mednarodnih strukturah, ki od blizu spremljajo tudi šport. Tudi olimpijski. Pred leti, ko so bile olimpijske igre v Pekingu, sem kot tedanji predsednik Sveta EU za izobraževanje, kulturo in šport zavrnil ideje o bojkotu in podprl olimpijado na Kitajskem, čeprav je ta država brutalno kršila človekove pravice v Tibetu. Moj argument je bil, da lahko šport pomaga premagovati tovrstne težave. Kasneje so to moje stališče podprle tudi druge instance v EU, pa tudi Dalajlama. Takrat je, zdi se, šport resnično še predstavljal sredstvo miru in dialoga. Toda to, kar doživljamo v Parizu, je šlo čez vse meje razumnega (podobno kot letošnja Evrovizija). Šport in kulturo spreminjajo v sredstvo woke ideologije.
Pa ne morem trditi, da so me zadeve presenetile. Že lani sem na pobudo belgijske državljanke na Evropsko komisijo poslal vprašanje v zvezi s spornim vključevanjem transspolnih oseb v šport.
Nasploh velja, in takšno je tudi mnenje Mednarodnega športnega razsodišča, da morajo športnice tekmovati ločeno od športnikov. S tem je priznano, da obstajajo precejšnje fiziološke razlike med moškimi in ženskami, kar športnikom daje konkurenčno prednost, športnice pa so izpostavljene večjemu tveganju poškodb, sem poudaril v svojem vprašanju. Vedoč, da Komisija podpira določene projekte celo v okviru programa Erasmus+ (na primer projekt Šport za vse spole in spolne usmerjenosti, na kar kot parlamentarni predstojnik za Erasmus+ sploh nisem imel vpliva), sem vprašal, ali se Evropska komisija zaveda tega problema, in ali meni, da so športnice še dovolj varne v dani situaciji.
Čez dva meseca sem od podpredsednika Evropske komisije Shinasa prejel uradni odgovor, ki me je dobesedno šokiral. Izognili so se odgovoru na vprašanje, kako zaščititi ženske v športu, ampak so takoj natrosili nekaj občih načel – Evropska komisija, da »podpira enakost za vse, vključevanje, nediskriminacije, enakost spolov, boj proti rasizmu, odprtost in strpnost do drugih« – ki jih lahko sicer uporabiš za katero koli zadevo. A odgovora na vprašanje o usodi žensk v športu, ki ga penetrirajo moški v taki ali drugačni „spolni formi“, ni bilo.
So pa jasno podčrtali, da Komisija podpira vključevanje transspolnih oseb v šport, da se je potrebno boriti proti stereotipom in da so za vzpostavitev t.i. kulture vključujočega športa. Skratka Komisija se je postavila v bran transspolnih v športu in opozorila na pravni okvir, in sicer na akt „Mednarodnega olimpijskega komiteja za pravičnost, vključevanje in nediskriminacijo na podlagi spolne identitete in variacij spolnih karakteristik“, ki nalaga športnim organom, zlasti tistim, ki so zadolženi za organizacijo elitnih tekmovanj, da ga spoštujejo! Pozor!
Skratka, del evropskih in svetovnih političnih ter športnih elit je združilo moči v tem hudičevem delu. Hvala za tak Mednarodni olimpijski komite. Šport ne potrebuje Thomasa Bacha in vseh, ki so v zadnjem času pokopali olimpijsko idejo! Odstopite, da boste rezultatom Olimpijskih iger omogočili vsaj še nekaj legitimitete!
