Piše: Dr. Matevž Tomšič
Čim bliže so parlamentarne volitve, večja nervoza vlada v slovenski politiki in javnosti. Predvsem v levičarskih krogih so opazne hude frustracije zaradi tega, ker bo Janševa vlada očitno pripeljala mandat do konca. Še več. Nekaterim mnenjskim voditeljem iz tega tabora so očitno popustile vse zavore. Iz njih vejejo bes, primitivizem, sovraštvo. Tisti, ki so na nasprotnem političnem bregu in ki zavračajo njihove ideje, so zanje sovražniki, ki si zaslužijo vse najslabše.
Tako je književnica Svetlana Makarovič, vneta podpornica ljubljanskega župana Jankovića in prejemnica nacionalkine Ježkove nagrade, na enem od protestov novinarja Jožeta Možino označila za »zmeneta« in »svinjo«, ki »žre, se pase in kozla«. A če se je ona zadovoljila s prostaškim zmerjanjem, nevrednim kulturne ustvarjalke takšnega kalibra, je šla njena soimenjakinja in prav tako ljubljenka dominantnih medijev antropologinja Svetlana Slapšak še dlje. V svojem prispevku, objavljenem v časopisu Večer, je zapisala, da je »izginotje desnice s političnega prizorišča osnovni pogoj za preživetje«. To, kar je po njej treba storiti, je torej nič manj od izbrisa celotnega političnega tabora.
Opraviti imamo torej z notorično protidemokratično težnjo po uvedbi enoumja in odpravi političnega pluralizma. Cilj je vzpostavitev sistema, utemeljenega na političnem monopolu, kjer bodo imeli možnost sodelovanja pri odločanju o skupnih zadevah samo »prosvetljeni« levičarji, medtem ko bodo drugi kot drugorazredni državljani izločeni. Nekoč se je nekje drugje takšnemu sistemu reklo apartheid. Takšen sistem po logiki stvari temelji na zatiranju tistih, ki niso na pravi politični, socialni ali ideološki valovni dolžini. Teror je torej njegova neločljiva sestavina.
Ukinitev desnice je mogoče izvesti samo prisilno, z uporabo represivnih sredstev
Morda se zdi komu takšna ocena pretirana. Da ni govora o prisilni ukinitvi določene politične opcije, ampak o njenem postopnem odmrtju, morda celo samoukinitvi. Vendar si ne smemo delati iluzij. Omenjena mnenjska voditeljica namreč meni, da je izginotje desnice nekaj, kar se mora zgoditi tukaj in zdaj, kar pomeni, da ni časa za nekakšno »evolucijo«. Tudi ni mogoče pričakovati, da se bodo stranke desnega pola kar same od sebe ukinile. To še posebej velja za največjo med njimi, saj je dobila na zadnjih parlamentarnih volitvah daleč več glasov kot njene tekmice, kar pomeni, da ima številčno in trdno volilno bazo. Ukinitev desnice, se pravi njena odstranitev s politične scene, je mogoče izvesti samo prisilno, z uporabo represivnih sredstev. To v končni instanci pomeni izvajanje nasilja nad tistimi, ki jih je »progresivne« elita označila za »desničarje«.
Njihova vizija razvoja družbe sodi na smetišče zgodovine
V Sloveniji imamo paradoksalno situacijo, ko tisti, ki svoje nasprotnike obtožujejo nedemokratičnosti, sami širijo ideje, ki so v diametralnem nasprotju z duhom demokracije. Tisti, ki svarijo pred – neobstoječim – fašizmom, sami poveličujejo njegovega dvojčka – komunizem. Ti imajo polna usta svobode, odprtosti in človekovih pravic, a bi izločali in omejevali tiste, ki se z njimi ne strinjajo. Imajo se za napredne, a njihova vizija razvoja družbe sodi na »smetišče zgodovine«.
