Piše: Dr. Matevž Tomšič
S tem ko je policija psihoanalitiku in publicistu Romanu Vodebu prisodila globo v višini 250 evrov zaradi besed, ki jih je izrekel v oddaji Faktor, kjer naj bi bil žalil predsednico državnega zbora Urško Klakočar Zupančič, se v Sloveniji znova uvaja neke vrste verbalni delikt. Gre za instrument, ki je obstajal v nekdanji Jugoslaviji in je omogočal kazenski pregon vseh tistih, ki so bili kritični do komunističnega režima, njegovih nosilcev in ideologije, na kateri je bil utemeljen. To pomeni, da je šel lahko posameznik za več let v zapor že za kakšno šalo na račun »družbenopolitične stvarnosti« ali zbadljivko na račun katerega od državnopartijskih veljakov, izrečeno za šankom vaške gostilne.
Zaradi izrečenih besed sedaj sicer še nikomur ni treba v zapor. In tudi veliko vprašanje je, ali bo omenjena denarna kazen prestala pritožbo na sodnih instancah. A situacija je vseeno zelo zaskrbljiva. Očitno se dogaja instrumentalizacija policije – in drugih organov pregona – za obračunavanje s tistimi, ki javno izražajo kritiko aktualne oblasti. In očitno so glavni protagonisti tega obračunavanja najvišji nosilci oblastnih funkcij. Predsednica parlamenta je namreč sama podala ovadbo zoper Vodeba. To je tista političarka, ki je glasno zatrjevala, da bo vselej reagirala, ko se bodo oblastniki »spravljali« na ljudi. No, sedaj pa je ona ena od takšnih represivnih oblastnikov.
Seveda je žaljenje ljudi – sploh če se dogaja v javnosti, prek množičnih medijev – nekaj nezaželenega. Razširjena raba psovk in zmerljivk za označevanje tistih, ki nekomu niso všeč, kaže nizko kulturo komuniciranja. Zato v pravni državi obstajajo mehanizmi, ki tistemu, ki meni, da sta bila zaradi določenih izjav ali zapisov o njem prizadeta njegova čast in dobro ime, omogočajo, da doseže zadoščenje po sodni poti. Gre za institut civilne tožbe, ki je na voljo vsem državljanom, tudi javnim funkcionarjem. In omenjena vodilna oseba zakonodajne veje oblasti bi ga lahko uporabila. A je raje nastopila s pozicije moči in nad svojega »žaljitelja« poslala policijo.
Politiki, med njimi še posebej nosilci oblasti, bi se morali zavedati, da v demokraciji zanje velja višji prag tolerance kot za običajne državljane, ko je govor o sprejemljivosti besed, uperjenih zoper njih. To je praksa, ki jo je uveljavilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice. To pomeni, da morajo biti sposobni mirno prenesti tudi kakšno tršo ali celo nesramno oznako svojega »lika in dela«.
Predvsem pa ob omenjeni globi bodejo v oči izrazita dvojna merila, ki jih uporabljajo organi pregona. Vodebove besede bi kdo sicer lahko označil za žaljive, vendar pa glede na raven komuniciranja v slovenskem javnem prostoru niso bile nič posebnega. Doslej smo namreč bili lahko priča zmerljivkam, v primerjavi s katerimi označevanje Klakočar Zupančičeve za »podivjano kobilo« izpade naravnost dobrohotno. Spomnimo se, s čim vse so obkladali politike iz prejšnje vladajoče garniture. Ali kako nekatere »ugledne« osebnosti iz leve scene sistematično žalijo in ponižujejo drugače misleče. Pa ne gre samo za zmerljivke, ampak včasih tudi za neposredne grožnje. Tako je na nekem protestu nekdo na ves glas vpil »Ubij Janšo«. A to ni bilo dovolj za kazenski pregon storilca. Zato je prav sprevrženo, da sedaj obravnavajo Vodebovo označevanje predsednice parlamenta za nekakšno grožnjo javnemu redu in miru.
Žaljivke, kakorkoli so že neprijetne in nezaželene, so sestavni del svobode govora. So cena, ki jo je treba plačati za to, da lahko brez strahu izražamo svoja stališča. Tudi ali še posebej takšna, ki so za oblastnike neprijetna. Zato je omejevanje svobode izražanja v imenu »politične korektnosti« nekaj, kar je bistveno bolj nevarno od grobih in nesramnih besed. Aktualna oblast, ki ji je domnevno svoboda na prvem mestu, dejansko pa jo zatira, s tem skuša samo sebe napraviti za nedotakljivo.
