Piše: dr. Matevž Tomšič
Vsaka zavrnitev zakona na referendumu je nedvomen neuspeh za tistega, ki ga je predlagal. To velja še posebej v primeru, ko je predlagatelj vlada. Je jasno sporočilo o nezadovoljstvu državljanov z njenim delom.
Tako je bil za prejšnjo vlado neuspeh padec zakona o vodah, ki je bil z veliko večino zavrnjen. In podobno velja za sedanjo vlado ob padcu zakona o posebnih pokojninah »zaslužnim« umetnikom. Pri tem ne pomaga nikakršno izgovarjanje na nizko volilno udeležbo. To, kar počnejo zdaj predstavniki vladajoče koalicije na čelu s premierjem Golobom, ko skušajo pokazati, da so tisti, ki se niso udeležili referenduma, dejansko podporniki omenjenega zakona, deluje zelo ceneno in prozorno, skratka, neprepričljivo. Za tiste, ki glasujejo, se ve, kakšna je njihova volja, kakšno je njihovo stališče. Za tiste, ki ne glasujejo, pa tega ne vemo. Sklepamo lahko, da se jim zdi vprašanje, ki je predmet odločanja, bolj kot ne irelevantno in zunaj območja njihovega zanimanja.
Vsako referendumsko glasovanje o vladnem zakonu je vsaj do neke mere glasovanje o sami vladi. Mnogi udeleženci referenduma se v vsebino zakona kaj dosti ne poglabljajo, ampak želijo izraziti svojo (ne)podporo tistim, ki so ga predlagali. Običajno zakone predlaga vlada. Zato je rezultat glasovanja sporočilo, kaj si o njej mislijo državljani.
Tudi na nedavnem referendumu je bilo tako. To ne pomeni, da je bil predlog zakona neproblematičen. Šlo je za še en poskus nagrajevanja »naših«, tokrat na področju umetniškega ustvarjanja. Podobno kot želi vladajoča garnitura prek sprememb medijske zakonodaje z davkoplačevalskim denarjem zalagati sebi naklonjene medije, je s tem zakonom namenila dodeljevati finančne beneficije predvsem sebi naklonjenim umetnikom. Zagovorniki zakona sicer trdijo, da se bodo denarni dodatki podeljevani na podlagi objektivnih kriterijev, predvsem nagrad, ki so jih ljudje prejeli. A v umetnosti ti kriteriji nikoli niso objektivni, ampak vselej subjektivni. In v današnjih časih postajajo ti zelo poljubni. To pomeni, da se lahko (kot je dejal umetnostni zgodovinar Milček Komelj v intervjuju za tednik, ki ga berete) za umetnika imenuje malodane kdorkoli. In za umetniško delo je potemtakem mogoče razglasiti tako rekoč karkoli. Obstaja tendenca – ne samo v Sloveniji, ampak v vsem zahodnem svetu – , da se pod krinko umetnosti izvaja politični aktivizem, a samo tisti, ki je levičarske usmeritve. Zato tudi nagrade v veliki večini prejemajo levo usmerjeni avtorji, in to za dela, ki pogosto nimajo kaj dosti estetske vrednosti, a zato prinašajo »politična sporočila«.
A glavni razlog za zavrnitev zakona je bil revolt zoper aktualno vlado in vladajočo koalicijo, njeno neučinkovitost in nesposobnost ter nedostojnost in poniglavost njenih članov, ki s svojim vedenjem vztrajno spodkopavajo integriteto državnih institucij.
Največjo blamažo pa si je vlada – konkretno dve vladni stranki – napravila s tem, ko je ljudi pozivala k bojkotu referenduma. Naravnost škandalozno je, da predsednik vlade, ministri in poslanci kažejo tak prezir do enega najpomembnejših mehanizmov neposrednega odločanja državljanov. Da bo stvar še bolj absurdna, ta vlada si je kot enega svojih ciljev zadala spodbujanje državljanske participacije. A to je storila zato, ker je spoznala, da bo več ljudi izrazilo nasprotovanje kot pa podporo zakonu. Zato je s tem pozivom skušala preprečiti zavrnitveni kvorum (v primeru premajhne volilne udeležbe rezultat referenduma ne bi bil veljaven). A se je pri tem »ustrelila v koleno«. Na referendum je kljub temu prišlo dovolj ljudi, in ker je del tistih, ki bi utegnili glasovati za zakon, ostal doma, je bila razlika v korist predlagateljev referenduma velikanska.
Seveda na podlagi teh rezultatov in mogoče sklepati na izid prihodnjih parlamentarnih volitev. Je pa to spodbuda za nadaljnjo politično pobudo opozicije.
