Vse od nastopa tretje Janševe vlade smo priča jeremijadam o tem, kako nova oblast napada in si podreja »neodvisne« medije – poleg njih pa še vse drugo, kar je »neodvisnega« v tej deželi, se pravi sodstvo, javne agencije, kulturo, civilno družbo in tako dalje. Nazadnje je svoje ogorčenje nad vladnimi »pritiski« s slovensko javnostjo delilo dvaindvajset odgovornih urednikov slovenskih elektronskih in tiskanih medijev. Vlada, na čelu s samim premierjem, naj bi jih obtoževala celo (so)odgovornosti za skokovito rast okužb v drugem valu epidemije novega koronavirusa.
No, pozoren bralec seznama podpisnikov je kaj hitro ugotovil, da jih kar polovica prihaja iz ene same medijske hiše – verjetno ste uganili, gre za nacionalno radiotelevizijo (tisto, ki je največja žrtev »napadov na medije«). Tudi na ta način se da napihovati številke in s tem dajati vtis množičnosti, mar ne? Seveda pa je znova prišlo do »internacionalizacije« problema, se pravi informiranja mednarodne javnosti o domnevnih krivicah, ki da se godijo odgovornim udom naše četrte veje oblasti. To se namreč zgodi vsakokrat, ko kakšen slovenski levičar začuti, da se mu je skrivil kateri od las na glavi, in za to seveda obtoži Janševo »strahovlado«.
Če je kaj značilno za formo mentis slovenskih dominantnih medijev, je to skoraj popolna odsotnost samorefleksije. Le-ti vladajočim politikom pogosto očitajo, da niso sposobni prenesti kritike. Vendar so je sami še manj. Tako naj bi bila medijska obravnava epidemije, kakršne sodobne generacije še niso izkusile in ki postavlja pred Slovenijo pred največji izziv vse od časov osamosvajanja, malodane brez napak. Resnica je žal precej drugačna. Tolikšne pozornosti, kot so je v slovenskih osrednjih medijih deležni razni zanikovalci nevarnosti, ki jih novi koronavirus prinaša, in tisti, ki zavestno nasprotujejo zaščitnim ukrepom, praktično ni mogoče najti v razvitem svetu. Spomnimo se samo, kako je nacionalka promovirala raperja Zlatana Čordića in njegovo norčevanje iz nošenja zaščitnih mask.
Dominantni mediji, ki dejansko delujejo kot nekakšen kartel, so aktualno vlado že na samem začetku pričakali »na nož«. Ob nesposobni in dezorganizirani parlamentarni levici so pravzaprav oni tisti, ki delujejo kot osrednja opozicijska sila. Kot takšni ves čas igrajo aktivno vlogo pri sesuvanju vlade. Pri tem podpirajo tiste, ki napadejo praktično vsak vladni ukrep, usmerjen v preprečevanje širitve okužb. Na ta način nosijo velik del odgovornosti za to, da določen del ljudi ignorira te ukrepe, zaradi česar narašča število obolelih, hospitaliziranih in umrlih.
Ti mediji nosijo tudi velik del krivde za pojmovno izkrivljen in popačen javni diskurz. Tipičen primer je t. i. koalicija ustavnega loka, ki so jo lansirali kot alternativo obstoječi vladi. Gre za značilen neoboljševiški novorek, kjer je vsebina, ki se skriva za besedami, nasprotna od tega, kar naj bi bil njihov pomen. To koalicijo, ki se predstavlja za branilko ustavnih načel, sestavljajo tisti, ki sistematično ignorirajo odločbe ustavnega sodišča. To koalicijo, ki naj bi se zavzemala za demokratični preporod, sestavljajo tisti, ki slavijo komunistični režim in ki se klanjajo komunističnim zločincem. To koalicijo, ki obljublja Slovencem razvojni preboj, sestavljajo tisti, ki zagovarjajo socialistične recepte s »smetišča zgodovine«.
In končno, ti mediji nam kot »odrešenika« v vlogi nekakšnega tehničnega mandatarja ponujajo oportunista (ki je v svojem političnem udinjanju prehodil pot od Janše do Levice) brez trohice legitimnosti in brez vodstvenih sposobnosti, ki se je povrh vsega še močno zakalkuliral z najemom posojila v švicarskih frankih. In takšen naj bi na čelu diletantov iz prejšnje vladajoče garniture reševal državo na vrhuncu epidemije? Tistih, ki to promovirajo, pač ni mogoče označiti drugače kot za škodljivce.
