Piše: Franci Kindlhofer
Odgovor na prispevek Petra Hribarja v GG+ 19. januarja 2024: »Prava pot do sprave slovenskega naroda izhaja iz ljudi.«
Vedno, ko se pojavi kakšna vest o spravi, se vprašam, kdo jo sploh želi in kako bi izgledala, komu bi koristila? Če govorimo o spravi, imamo seveda v mislih dve nasprotne strani. Takoj se pa pojavi vprašanje, kdo od teh dveh strani si spravo res želi. Pri spravnem aktu gre v glavnem za krivico ali zločin, ki ga je ena stran povzročila drugi. Zato je uspeh takšnega akta odvisen tudi od tega, sta obe strani pripravljeni pristati na odkrito obravnavanje resnice, ali se katera boji izgube svojega, lahko tudi nezasluženega ugleda?
Nekega dne se je pojavil pri meni gospod Peter Hribar. Čutil sem se počaščenega, da se obrne na mene tako prominentna oseba, ki zastopa simbolično žrtve komunistične revolucije. Razodel mi je namen njegovega obiska. Kot naslednik komunističnih žrtev Ksenije in Rada Hribarja, je s predsednikom države Borutom Pahorjem demonstriral javno akt sprave med morilci njegovega strica in njemu, kot zastopnika žrtev. S tem bi naj pripomogel na splošno k pomiritvi med storilci komunistične revolucije in žrtvami. Po tem prijaznem aktu sprave, je imel predsednik republike idejo, da bi podoben akt izvedli na državni ravni še v Celju za otroke s Petrička. Korektno je gospod Hribar predsedniku odvrnil, da bo o tem vprašal za mnenje še mene kot otroka s Petrička. Meni je bila ideja predsednika simpatična, bilo mi je pa takoj jasno, da ne morem jaz odločati v imenu mojih sotrpinov in teharskih žrtev ali celo moje matere, ki je bila nekje v okolici Celja umorjena koncem avgusta 1945. Peter Hribar mi je zagotavljal, da so nameni predsednika iskreni in da ima pri njemu stalno odprta vrata, tudi s strani tajništva je deležen zelo prijazne obravnave. Po temeljitem premisleku sem, med tem že prijatelju Hribarju, povedal, da naj sporoči predsedniku Pahorju naslednje:
Osebno zelo cenim njegovo pobudo in sem pripravljen sodelovati. Pri tem pa se ne sme zgoditi, da se žrtve in storilci postavijo na isto raven. Sprave sicer ne moremo celebrirati, ker so storilci že pokojni, zato tudi ne moremo od nikogar pričakovati opravičila in kesanja, oziroma prošnje za odpustitev storjenih zločinov. Lahko pa storimo nekaj, kar je pomembno za našo in bodoče generacije, namreč ob tej priložnosti moramo pokazati na povzročitelje in glavne krivce, da se kaj takšnega ne bi več ponovilo. To pa so v prvi vrsti Komunistična partija Jugoslavije s svojimi takratnimi voditelji, s Titom na čelu, ki so bili nosilci iz Sovjetske zveze prinešene komunistične revolucije. Postavil sem tudi pogoj, da smem to spregovoriti jaz in da se vse prenaša neokrnjeno preko javnih medijev.
Po tej izjavi mi je prijatelj Hribar sporočil, da so v predsedniški palači postali zelo rezervirani in je aktivnost v to smer popolnoma zamrla.
V prispevku Petra Hribarja »Prava pot do sprave slovenskega naroda izhaja iz ljudi« sem si zabeležil preko dvajset vprašanj, oziroma mest, kjer se z njim ne strinjam. Iz tega je nastalo zelo obširno delo, ki zaradi obsega verjetno ni primerno za objavo v GG. Če koga zanima, lahko dobi od mene po elektronski pošti celotno besedilo. Moj naslov je [email protected].
Tukaj se bom osredotočil na bistveni problem Hribarjevega pogleda na spravo. Nekako spremlja ves prispevek nek ton, ki vzbuja sum, da je storilcem prijazen. Hribar žrtvam polaga na srce, da so one tiste, ki lahko s svojo strpnostjo do storilcev prispevajo k spravi, ali bolje rečeno k medsebojni pomiritvi. Seveda se tu postavlja vprašanje, kdo lahko to stori, če sam osebno ni žrtev in hoče govoriti v imenu le-te. Se je Peter Hribar kdaj vprašal, bi se z njegovo spravljivostjo strinjala njegova, pred smrtjo večkrat posiljena teta Ksenija, ali njegov stric ki je že pri zasliševanju podlegal smrti? To so zelo žgoča vprašanja. Ravno zakonca Hribar sta simbol razsežnosti komunističnih zločinov. Denarna odškodnina svojcem Rada Hribarja je drobec vrednosti, ki bi jo Hribar ustvaril po vojni, če bi lahko delal v normalni državi. To pa velja za nešteto drugih žrtev. To so astronomske razšeznosti komunističnih zločinov, ki so prizadeli Slovenijo in te posledice čutimo še danes. Zato potrebujemo končno temeljito zgodovinsko analizo revolucije in njenih posledic. Posamezni akti dobre volje so stvar posameznikov. Vsak ima pravico preteklost preboleti na svoj način. Ampak tu ne gre za še preživele žrtve, ampak za vse bodoče generacije, da jih oborožimo z znanjem, ki jih bo ubranilo pred takšnimi katastrofami.
