Piše: dr. Matevž Tomšič, profesor, sociolog in publicist
Na področju obrambe in varnosti države je vlada premierja Goloba v tem kratkem času svojega mandata storila nekaj odločnih potez. Vendar na žalost ne gre da dejanja, usmerjena v krepitev varnosti in obrambnih sposobnosti Republike Sloveniji, ampak obratno. Računamo lahko, da bo z njimi stopnja varnosti države in njenih prebivalcev manjša, bojni potencial Slovenske vojske pa šibkejši.
Robert Golob je že v predvolilni kampanji napovedal odstranitev zaščitne ograje na meji s Hrvaško, ki je bila postavljena za to, da bi oteževala vstopanje nezakonitih migrantov v državo. S tem se je dobrikal predvsem zagovornikom multikulturalistične politike odprtih meja, po katerih bi bilo treba mejni nadzor tako rekoč ukinili in dati zatočišče malodane vsakomur, ki ga želi. Vendar se je kmalu po volitvah izkazalo, da ni šlo samo za prazno obljubo, saj so se dela na odstranjevanju ograje kmalu začela (končala naj bi se do konca leta).
Takšno početje je še posebej problematično v času, ko se število nezakonitih prehodov meje izrazito povečuje (v primerjavi z lanskim letom). Glede na zaostrene razmere v svetu, naraščajoče cene hrane in energentov, ki posebej velike težave povzročajo ljudem v nerazvitih državah, nikakor ni mogoče izključiti možnosti novega velikega migrantskega vala. Glede na to, s kako omejenimi zmogljivostmi razpolaga slovenska policija, bo brez omenjene ograje skoraj nemogoče izvajati učinkovit nadzor nad južno mejo. To pa bo jasen signal tistim, ki upravljajo z nezakonitimi migracijami, naj usmerijo tokove proti Sloveniji. To predstavlja veliko varnostno tveganje v smislu povečanja kriminala, nasilja ali celo terorističnih dejanj.
Podobno sporna je odločitev vlade, da prekine pogodbo o nakupu petinštiridesetih osemkolesnih oklepnikov znamke Boxer. Ne gre samo za to, da bo morala država Slovenija podjetju, s katerim je sklenila to pogodbo, plačati znatno odškodnino (ki bo lahko znašala skoraj sto milijonov evrov). Na ta način ne bo mogla izpolniti zavez, danih zvezi NATO. Slovenska vojska je, kar zadeva oborožitvene zmogljivosti, izrazito podhranjena in sredstva, ki jih zanjo namenja slovenska država, so daleč pod Natovimi standardi. Resnici na ljubo glede tega ni v Evropi nikakršna izjema, saj podobno velja za največje evropske države, kot sta Francija in še posebej Nemčija. Vendar je v razmerah, ko Putinova Rusija izvaja brutalno agresijo na sosednjo Ukrajino in ob tem celotnemu zahodnemu svetu stalno grozi tudi z uporabo jedrskega orožja, »vrag odnesel šalo«. Evropska unija bo morala v čim krajšem času vzpostaviti učinkovit obrambno-varnostni sistem, katerega podlaga bodo dobro oborožene in izurjene vojaške formacije. In Slovenija mora prispevati svoj delež. Zaradi članstva v zvezi NATO je bistveno bolj varna, kot bi bila brez njega. To pa seveda prinaša določene obveze. Ena bataljonska bojna skupina, ki bi jo opremili z omenjenimi oklepniki, je najmanj, kar od nje pričakujejo.
Ko je prejšnja vlada podpisala pogodbo o nakupu »inkriminiranih« oklepnih vozil, je to v vrstah leve politike in civilne družbe izzvalo velik revolt. Pojavile so se javne peticije zoper to odločitev. Pri tem gre za kroge, ki so v osnovi nenaklonjeni Slovenski vojski; ki so vselej nasprotovali članstvu Slovenije v zvezi NATO; ki so pred leti sanjarili o nekakšni demilitarizaciji države. A paradoksalno je, da med temi »mirovniki« najdemo kar nekaj takšnih, ki zagovarjajo prorusko usmeritev, ki so konec koncev letos poleti pozvali novo vlado, naj glede vojne v Ukrajini zavzame bolj Rusiji naklonjeno stališče. Ti krogi imajo očitno odločilen vpliv na aktualno vladajočo garnituro. Varnost države je zaradi tega na veliki preizkušnji.
