Piše: Dr. Andrej Umek
Mislim, da moram spoštovanim bralcem že na samem začetku povedati, da ne spadam med tiste, ki vsako nekomu neprijetno resnico označujejo kot sovražni govor. Resnica je namreč tisto, kar demokratični družbi omogoča, da v široki in strpni razpravi išče najboljše rešitve za realne probleme. Pri sovražnem govoru gre praviloma za to, da s podajanjem laži ali polresnic skuša nekdo osebo ali skupino izključiti iz demokratičnega dialoga, odvzeti mu torej njegove osnovne človekove pravice ali uničiti demokratični dialog v družbi kot celoti. Značilen primer sovražnega govora je npr. parola, ki se je pogosto pojavljala med “petkovimi kolesarji”: Ubi‘ Janšu. Ta parola nepreklicno deli slovensko družbo na tiste, upam, da neznatno manjšino, ki jo podpirajo, in druge, predpostavljam veliko večino, ki to parolo obsojajo in se zavzemajo za demokratični dialog. A kljub večinskemu mnenju demokratični dialog med tema dvema skupinama ni možen. Torej so uporabniki parole vsaj deloma svoj namen dosegli, med njimi in demokratično večino dialog res ni možen.
Opozoriti pa velja še na eno dejstvo. Levi sovražni govor spodbuja desni in obratno. To pa dele družbe, ki uporabljajo sovražni govor tako na levi kot desni medsebojno širi in oži prostor demokratičnega dialoga. Pri ohranjanju in širitvi prostora demokratičnega dialoga v družbi imajo pomembno vlogo tako tiskani kot elektronski mediji s svojim objektivnim in nepristranskim poročanjem in distanco tako do levega kot tudi desnega ekstremizma in sovražnega govora. V Sloveniji pa je osnovni problem, da naši “mainstream”, na primer Delo in RTVSLO, mediji niso objektivni. To se najbolje odraža v njihovem na žalost diferenciranem odnosu do treh totalitarizmov dvajsetega stoletja: fašizma, nacizma in komunizma. In vendar so vsi ti trije totalitarizmi imeli enopartijsko slaboumje, politično policijo z neomejenimi pooblastili, montirane politične procese, politične zapornike in koncentracijska taborišča.
Ti mediji so se sposobni na široko razpisati o nekem tvitu popolnoma neznane osebnosti, ki izraža svoje spoštovanje do vodje nacistov, niso pa pripravljeni vsaj z enako mero obsoditi poklon vodstva slovenskih socialdemokratov komunističnemu klavcu, torej zločincu Borisu Kidriču. Niso sposobni obsoditi ali se vsaj jasno distancirati od poslancev iste stranke, ki v Državnem zboru javno izjavljajo, da so ponosni nasledniki Zveze komunistov, torej stranke, ki je v Sloveniji ropala, pobijala in mučila ljudi. Skoraj si ne morem predstavljati, kako bi ti mediji odreagirali, če bi kak poslanec DZ javno izjavil, da je ponosen naslednik nacistov. Pa si naj spoštovani bralci sami odgovorijo na to vprašanje.
Ko evropski komisar uporablja revolucionarno retoriko
Očitno pa je neobjektivnost slovenskih “mainstream” znana tudi v Evropi in še drugje. Zato se tudi vidni evropski politiki predstavniki levih in ekstremno levih strank za te medije dovoljujejo nekorektne izjave in sovražni govor, ki si ga, sem prepričan, doma ne bi ali ne bi upali dovoliti. Objavo opozorila in odgovora na tak sovražni govor pa ti slovenski mediji enostavno blokirajo. Zgovoren primer za to mojo trditev je intervju s Fransom Timmermansom, vidnim predstavnikom nizozemskih socialdemokratov in podpredsednikom Evropske komisije, objavljenem v Delu 10. julija tega leta.
V delu tega intervjuja Timmermans uporablja vsaj zame očitno sovražni govor, saj vse, ki se z njegovimi političnimi stališči ne strinjajo, označuje z izrazom, s katerim so komunistični klavci, kot na primer že omenjeni Boris Kidrič, označevali svoje žrtve in opravičevali njihovo mučenje in poboj. Še isti konec tedna sem se odzval na ta sovražni govor in prosil Delo za objavo mojega odziva v upanju, da bo moj odziv videl tudi Timmermans in bo s tem imel možnost, da se za svoj spodrsljaj, če je v resnici za to šlo, slovenski in evropski demokratični javnosti opraviči. Vendar Delo mojega odziva ni želelo objaviti, očitno niso želeli, da bi kdo opozoril na sovražni govor na levem delu političnega spektra, še posebej, ker gre za socialdemokratskega politika na tako odgovorni funkciji. In vendar bi, vsaj tako menim, morala biti ta njegova odgovorna funkcija razlog več za objavo mojega odziva.
Naj zaključim s trditvijo, da vsaj nekateri posamezniki, ki si želimo in verujemo v demokracijo, opažamo nezaželeno širjenje sovražnega govora, da ne bo dvoma tako na levem lot na desnem ekstremu političnega spektra. Razlog za ta neljubi pojav vidim v neuravnoteženemu odnosu “mainstream” medijev do levega in desnega sovražnega govora. Ti mediji na levi sovražni govor sploh ne reagirajo, kaj šele da bi ga obsojali. Na desni pa na sovražni govor odreagirajo s pretirano ostrino in kot sovražni govor prepoznavajo celo resnico, ki nekomu ne ustreza. S tem neuravnoteženim odnosom spodbujajo ogenj, ki se na levi nekontrolirano širi, da ta preskakuje tudi na desno. To vodi do medsebojnega spodbujanja in spiralne rasti sovražnega govora. Edino zdravilo za ta nezaželeni pojav je enak odnos “mainstream” medijev do levega ali desnega sovražnega govora in enak odnos do vseh treh totalitarizmov. Bojim pa se, da smo v Sloveniji od enake in uravnotežene obravnave teh negativnih pojavov še zelo oddaljeni.
Prof. dr. Andrej Umek je član Nadzornega odbora SLS, bivši minister, profesor, ter član European Ideas Network in uredniškega odbora European View.
