Piše: Jože Biščak
Nizozemska progresivka Sophie in ‘t Veld je že spomladi pokazala pravi obraz, ko je Janez Janša želel predstaviti kratek in nazoren filmček o medijski realnosti v Sloveniji. Tokrat je kot vodja skupine evropskega parlamenta za spremljanje spoštovanja demokracije in vladavine prava prišla v Slovenijo in še enkrat dokazala, da pozna samo dvoje mnenj: progresivno in napačno.
O Sloveniji je svoje mnenje že imela izdelano, še preden je prišla na sončno stran Alp. Prav nikakršne potrebe ni bilo po cirkusu, ki ga je zganjala, slovenski premier je ravnal pravilno, ko se ni srečal z njo. Da se boji resnice (in dokazov), je pokazala na ministrstvu za kulturo, ki je želelo srečanje z Veldovo posneti, da bi lahko naredili magnetogram pogovora in zapisnik, a ošabnica ni pustila. Očitno je navajena, da tako kot Samara iz filma Krog v misli drugih vstavlja srhljive podobe; v tem primeru podobe Slovenije, ki naj bi trpela pod desnosredinsko vlado Janeza Janše. Pri večini sicer uspešno, a zdravorazumski ljudje so jo spregledali: vedo, kakšna je realnost v resnici, in da je ta daleč od tistega, kar v vzporednem svetu slika Nizozemka, čeprav se še tako trudi prepričati vse, da ne sprejema delitev na konservativne in liberalne. In da je, ne boste verjeli, pri svojem delu nepristranska.
Njena nepristranskost (malodane nepolitičnost) je zasvetila v vsem svojem sijaju spomladi, ko se je ukvarjala s Poljsko in Madžarsko (še dve od njenih priljubljenih tarč). Na družbenem omrežju je priznala, da vodilni državi Višegrajske skupine delujeta v skladu z evropsko zakonodajo, da pa ji ni všeč politika Viktorja Orbana in Mateusza Morawieckija. »Težave s vladami Poljske in Madžarske so politične, ne pravne. Torej tehnokratski pravni odziv ne bo rešil situacije. Potreben je politični odziv. Evropska komisija in Svet ne bosta zbežali, da bi zavzeli stališče, čeprav se trudijo,« je zapisala. Zanjo je torej težava svetovni nazor vlad Slovenije, Poljske in Madžarske, ki ni v skladu z njenim, ki ga kot edinega pravega priznava.
Evropski (in slovenski) medijski mainstream je pričakoval, da se bosta Janša in njegova tretja vlada med predsedovanjem Svetu EU tako omehčala, da bosta ponižno kimala Evropski komisiji (EK) in raznih odborom, kot je ta, v imenu katerega je Veldova prišla v Slovenijo. Očitno je mislila, da se bo Janša ob kritikah posipal s pepelom in se pustil voditi kot na povodcu, drugače bodo Slovenijo mimogrede osamili in izolirali. Skupaj še z nekaterimi nizozemskimi liberalnimi kameradi se bolj ni mogla zmotiti: Janez Janša pred Brusljem ne bo tiho, povedal bo, kar misli in tisto, za kar meni, da je dobro za Slovenijo, predvsem bo branil suverenost države pred ideološkimi kremplji elite z Rue de la Loi 170.
Odločnost je nazadnje občutila predsednica Ursula von der Leyen, zdaj tudi Sophie in ‘t Veld (ki velja za eno od najljubših lutk globalnega škodljivca Georga Sorosa). Predvsem iz slednje hinavščina kar bruha. Ne samo zato, ker si ob podobnih primerih ne upa ničesar reči o Nemčiji, Franciji, Italiji ali kateri drugi politično in gospodarsko močni državi, ampak zato, ker govori o korupciji in poštenju, sama pa goljufa davkoplačevalce držav EU. Izplačuje si namreč dodatke za bivanje v Bruslju, čeprav že dolga leta živi tam. Malo pomislite, kako bi označili tako osebo.
Slovenija (še najmanj pod vlado Janeza Janše) nikakor ne bo pristala, da bo slepo sledila političnim in ideološkim navodilom iz Bruslja. Če so bili nekoč nekateri beograjski hlapci in so danes postali bruseljski, ta vlada pač ne bo hlapčevala. Slovenska in evropska levica se zavedata, da v Sloveniji ni ogrožena svoboda medijev in da države ni mogoče kaznovati z izmišljenimi izgovori. Zdaj je Veldova (ker drugega ni bilo) privlekla na plano komuniciranje vlade in neimenovanje evropskih delegiranih tožilcev. Človek se vpraša, a res nima drugega za povedati ali kaj drugega očitati. Kot bi progresivnim zmanjkovalo idej, kako očrniti desno usmerjene vlade, kot da ne bi bil zadnji novinar v EU umorjen na Nizozemskem. In potem je za Veldovo in nizozemskega predsednika vlade Marka Rutteja težava Slovenija. Draga Veldova in Rutte, samo Srebrenice se spomnita, preden komurkoli drugemu karkoli očitata.
Seveda je iluzorno pričakovati, da se bodo (neupravičeni) napadi na ekipo z Gregorčičeve ulice nehali, prav tako si nihče ne dela utvar, da medijski mainstream ne bi s pomočjo Bruslja še naprej blatil Janše in vlade. Nikakor ne. Pridni učenci in sledilci postmodernih filozofov frankfurtske šole in marksističnega teoretika Antonia Gramscija bodo svoj »boj«, ki so ga desetletja nazaj začeli z infiltracijo v šole, medije, umetnost in popkulturo, nadaljevali; domači tudi s podporo nasilnim uličnim razgrajačem, čemur smo priča že poldrugo leto ter vsiljevanjem občutkov in prepričanj, da je igra že izgubljena, samo prihod na cilj je malce odložen. Da pa bo Slovenija, pade desna vlada (tudi s pomočjo žensk, kakršna je Veldova), hitro tam. In potem bomo vsi spet pravilno utirjeni. Ali če parafraziram Georga Orwella: »Zgodovina se bo ustavila. Nič ne obstajalo, razen neskončne sedanjosti, v kateri ima leva elita vedno prav.«
Zato pazite, ko hodite po svetu, Samara (Sophie in ‘t Veld) nikoli ne spi. Tudi zaradi takih ljudi je pokojna Oriana Fallaci že davno zapisala: »Kdor ljubi življenje, vedno stoji s puško pri oknu, da ga brani.«
Jože Biščak je glavni in odgovorni urednik konservativno usmerjene revije Demokracija, predsednik Slovenskega združenja domoljubnih novinarjev in avtor knjig Zgodbe iz Kavarne Hayek, Zapisi konservativnega liberalca in Potovati z Orwellom.
Opomba: Kolumna je nekoliko dopolnjen in spremenjen uvodnik iz 41. številke revije Demokracija.
