Piše: Gašper Blažič
Lanskega decembra, prav v predprazničnem času, sem na spletni strani nacionalne RTV ujel izjavo, ki se glasi takole: »Lahko rečem, da sem nad tem, kar danes vidim, da je bilo narejeno v teh 30 letih, razočarana.«
Avtorica izjave je Spomenka Hribar, Demosova poslanka iz časa osamosvajanja, ki je na plebiscitni večer, v času torej, ko je Jože Pučnik izrekel znameniti stavek »Jugoslavije ni več, gre za Slovenijo«, dejala: »Jaz sem srečna, kaj naj drugega rečem? Jaz sem popolnoma srečna.« Val evforije torej na večer, ko je bilo jasno, da je plebiscit uspel (edino Milan Kučan je deloval precej potrto). A generacije, ki so glasovale na plebiscitu, se počasi poslavljajo, prihajajo pa tiste, ki jih 23. decembra 1990 še ni bilo. In dejansko nimajo izkustva, kakšna je bila pravzaprav resnična Jugoslavija. Slednja ostaja samo še nekakšna domišljijska Indija Koromandija, ideal, ki ga v svojih glavah gojijo uporniški mladci, ki seveda zelo pozorno opazujejo razočaranja »ta starih« in s tem gojijo upanje po vrnitvi »Titolandije«, tako kot so naše stare generacije gojile nostalgijo po Avstro-Ogrski. Čisto mimogrede: najmlajši udeleženci plebiscita so namreč medtem že prestopili Abrahama. Plebiscitne generacije torej odhajajo.
Naj vas potolažim, da je poplebiscitno razočaranje nekaj normalnega. Plebiscit je bil namreč v tistem času izjemno tvegana avantura. Ni se vedelo, kako bo na to reagirala zvezna oblast v Beogradu, še manj, kako bo reagirala jugoarmada, medtem ko je tujina z velikim nezaupanjem, če ne celo z odporom gledala na naš narod, ki je tistega lepega dne udejanjal Wilsonovo načelo samoodločbe – in s tem grobo razbijal Jugoslavijo. Že sama odločitev za plebiscit v Poljčah je bilo tvegano dejanj, kaj šele njegova izvedba. Nihče ni točno vedel, kaj bo ta ali ona odločitev prinesla. Morali smo tvegati. Ob vsem tem, kar se je dogajalo v federaciji, se je vedelo samo eno: z odločitvijo za samostojnost nimamo več kaj izgubiti. Ko je bilo tistega večera preseženo mejno število 750 tisoč glasov ZA, je bilo jasno, da je plebiscit uspel. Začelo se je proslavljanje, ki se je zavleklo pozno v noč. Očaranost je bila velika. In temu primerno je sledila raz-očaranost. Morda ne toliko v prvih mesecih, ko je že prva poteza Miloševićevega režima v Srbiji z institucionalnim ropom jugoslovanske blagajne potrdila pravilnost slovenske odločitve in ko je bila plebiscitna večina tudi daleč najmočnejši argument, da smo zdržali napad agresorske JLA ter zatohlo zunanjepolitično letargijo Zahoda, ampak kasneje.
Očaranost na plebiscitni večer je bila velika. In temu primerno je sledila raz-očaranost.
Ko so bili namreč ključni dogodki mimo in je bilo treba udejanjiti DA, kot je to v svoji primerjavi s poroko na plebiscitni večer slikovito opisal tedanji minister za kulturo Andrej Capuder, so bili največja žrtev te realnosti ideali, ki smo jih gojili v glavah in v srcih. Že prva etapa tranzicije (1992−1993) je hitro pokopala navdušeni idealizem. Pokazalo se je, da glasu za samostojno Slovenijo na četrto adventno nedeljo 1990 morda niso oddali ljudje z istimi motivi. Mnogi so se odločali pragmatično in so na plebiscit gledali kot na »izhod v sili«, kot bi dejal pokojni Jože Mencinger, v tistem času podpredsednik vlade, ki pa s to funkcijo osamosvojitve ni več dočakal. Koga brigajo človekove pravice in svoboda izražanja, če moraš za vsako »fasungo« oditi čez mejo v Avstrijo ali Italijo, na poti nazaj pa se prepirati s cariniki, ki niti slovensko ne znajo? In navsezadnje, za marsikoga gromozanska inflacija z vsemi devalvacijami dinarja morda niti ni bila tako nadležna, saj se je dalo, če si se znašel, tako rekoč za drobiž zgraditi celo hišo. Je torej presenetljivo, da so marsikateremu Slovencu v prvih letih po prehodu »čez Rdeče morje« hitro zadišali »egiptovski lonci mesa«? No, ob propadajočih socialističnih tovarnah, ki so se nenadoma soočile tudi s posledicami vojne na tleh razpadle Jugoslavije, to niti ni bilo težko.
A navsezadnje imamo vsi pravico biti razočarani, kar je še najlaže. Veliko teže je to razočaranje pretvoriti v energijo, ki bi prinesla spremembe na bolje. Samo tarnanje nad draginjo, ki nam jo je prinesel »pernati premier« z dodatkom »vegete«, pač ni dovolj za premike v želeno smer.
