Piše: Lucija Kavčič
Priznam, da sem imela v mlajših letih boljšo, morda preveč idealistično predstavo o tem, da smo Slovenci verni, pošteni, pogumni in delavni. Da imamo občutljivo vest, se ne obkladamo z zmerljivkami, ne preklinjamo in da nam je družina sveta.
Seveda sem se takšnih predstav deloma nalezla iz klasične slovenske literature, ki sem jo vneto prebirala in skupaj z literarnimi junaki doživljala njihove zgode in nezgode, deloma pa je bila to morda tudi projekcija vzgoje, ki sem je bila deležna.
Ne nazadnje sem svojčas prebrala tudi kaj iz knjig, ki jih je o Slovencih napisal slovenski filozof, antropolog, psiholog in teolog Anton Trstenjak, na katerega smo v skoraj tridesetih letih po njegovi smrti že precej pozabili. Veliko je pisal o družini, posebej je razlikoval značaj Slovencev iz posameznih slovenskih pokrajin, se ukvarjal z vzgibi za preživetje in napredek majhnih narodov, kakršni smo Slovenci, in ravno v letu slovenske osamosvojitve izdal svoje največje delo o našem narodu Misli o slovenskem človeku. Kasneje, leta 1995, je izšla še njegova knjiga Slovenska poštenost, tri leta prej pa je v soavtorstvu z dunajskim psihiatrom Erwinom Ringlom izšla še Trstenjakova knjiga O slovenskem človeku in koroški duši (1992).
Morda je čas, da bi te knjige potegnili z zaprašenih knjižnih polic in se poučili o svojih izhodiščih. Zdi se mi namreč, da smo Slovenci časoma, zlasti v zadnjih desetih letih, nekje izgubili nekaj svojih kreposti ali pa sem se le zbudila iz iluzij? Ker je tisto, kar zadnja leta opažam pri delu populacije Slovencev − hujskaštvo, razprtije, laži in manipulacije ter ignoriranje in zanikanje zgodovinske resnice našega naroda − vse bolj agresivno. To se mora spremeniti.
