Piše: Andrej Sekulović
Nedavno smo bili priča novemu »signaliziranju kreposti« Levice, ko se je poslanka Nataša Sukič priklenila na temnopoltega migranta, prosilca za azil, ki bi moral biti deportiran nazaj na Hrvaško, in ob skupini »človekoljubov« paradirala okoli azilnega doma na ljubljanskem Viču. Gre le za zadnje zganjanje cirkusa levičarjev, ki se vedno prikazujejo kot veliki zastopniki in branilci človekovih pravic. Na fotografijah protesta je opaziti tudi Ahmada Šamija, sirskega migranta, ki so ga pred nekaj leti pred deportacijo prav tako reševali Socialni demokrati in nevladniki.
Čeprav se pri nas levičarji še vedno radi predstavljajo kot zaščitniki delavskega razreda, se tako kot že več desetletij v Zahodni Evropi in ZDA tudi »naši« levičarji danes ne posvečajo slovenskemu delavcu, temveč raznim domnevno obrobnim skupinam, ki so morda včasih res to tudi bile, danes pa postajajo nove »svete krave«, ki se nikakor ne smejo kritizirati. Boj levičarjev za človekove pravice in svobodo govora je ena največjih hinavščin našega časa, saj te ne pridejo v poštev, če gre za npr. pravico belega Evropejca, da živi varno v lastni domovini, proti pravici prišleka iz tretjega sveta, da se, četudi brez kakršnekoli osnove, naseli v Sloveniji in priključi na državno blagajno. Gre za uvažanje novih prihodnjih volivcev, za opičje oponašanje levičarjev v tujini ali za igranje na čustva ljudi, češ da se zavzemajo za tiste, ki si sami ne morejo pomagati in so žrtve domnevnega rasizma in vrste najrazličnejših fobij nazadnjaškega Slovenca? Verjetno za vse troje. Levičarji in nevladniki so hkrati tudi »koristni idioti« mednarodne plutokracije, ki jih zavoljo svojih interesov združevanja ter poenotenja sveta in človeštva podpira in jim velikodušno polni žepe z dolarskimi in evrskimi bankovci. Zato je treba v tovrstnih levičarskih predstavah prepoznati predvsem določeno strategijo, ne resnične empatije do nekih domnevno ogroženih ali zatiranih skupin ne glede na to, če bi bila takšna empatija primerna ali ne. Gre le za pretvezo, prek katere levičarji kopičijo svojo moč in vpliv, in čim več moči imajo, bolj preganjajo resnično pravico do svobode govora in izražanja.
