V polemiki o razmerju med Slovenijo in Balkanom ter še posebej Srbijo se je oglasil očitno še pripadnik srbskega naroda (Ampak, 8/2007, št. 12). Božidar Veljković izhaja v svojem odzivu selektivno iz zgodovine, iz znanih stereotipov socialističnega obdobja s prosrbsko politiko, z ideologijo bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov ter prihaja s ponaredbo najnovejšega dogajanja do povsem napačnih sklepov. Kot je znano poučenim, pri tej širši prosrbski in z njo protislovenski propagandi ni šlo brez pomembne vloge KOS, ki naj bi bila s svojo neformalno mrežo še dejavna. Po nepisanem pravilu te propagande je bilo srbskemu narodu dodeljeno posebno mesto, v obeh nekdanjih državah je veljal za nekakšen izvoljeni, arijski narod, podobno kot ga poznamo iz nacionalsocializma.
Hrvaški politolog in sociolog analitik Ivan Pilar razkriva izvore tega stanja pri apologetih velikosrbskega nacionalizma Slovaku J. P. Šafáriku in Vuku Stefanoviću Karadžiću, znanstvenih utemeljiteljih nacionalno-političnega t. i. vsesrbstva oziroma velikosrbstva in začetnikih srbskega imperializma, ter pri Srbski pravoslavni cerkvi, dokazujoč ji, da je načrtno gojila sovraštvo do islama in katolištva in katolikov ter bila institucionalna podpornica velikosrbskega ekspanzionizma. (To tematiko obravnava v nemški knjigi pod psevdonimom L. v. Südland, izšli leta 1918 na Dunaju (dve izdaji, prvo popolno najverjetneje zasegli srbski kupci), ki ji je leta 1943 sledil hrvaški prevod Južnoslavensko pitanje. Prikaz cjelokupnog pitanja, aktualiziran z izdajo leta 1990 v Varaždinu.) Skladno s Šafárikovo znanstveno teorijo, ki jo Pilar imenuje «zaradi svoje drznosti veličastna zgodovinska ponaredba« (str. 190), so za Karadžića od 1850 Hrvati katoliški Srbi (str. 194). Tako torej véliki Srb, kot so nas učili in Veljkovićev simbol strpnosti in sodelovanja med narodi, v resnici Velíkosrb in začetnik srbskega imperializma. Eden njegovih zavzetih naslednikov pred prvo vojno in po njej, Nikola Pašić, je zatrjeval, da se Srbija ne bo utopila v Jugoslaviji, naj se Jugoslavija v Srbiji. Šlo je za temeljno prizadevanje za Jugoslavijo kot razširjeno Srbijo, skrito za srbskim unitarizmom in centralizmom. Govorimo o posebno razumljeni državotvornosti, ki so jo Srbi sprejeli kot status posebnega, samopoveličanega, izvoljenega naroda. Ko je izgledalo, da bo ta izbrani narod s širitvijo svojega »Lebensrauma« v obdobju Miloševića dosegel svojo najvišjo uresničitev, se je nenadoma trdo znašel na tleh resničnosti. Sedemdesetletno jugoslovansko obdobje srbske nadvlade se je izkazalo kot komaj verjeten paradoks, po katerem je ta mali narod z idejo velike države neprizanesljivo končal, zožan takorekoč na beograjski pašaluk, s svojim resničnim civilizacijskim potencialom in balkansko predmoderno identiteto tam, kjer je lahko, ne nazadnje tudi daleč od Evropske zveze. In v tem komaj verjetnem paradoksu je zatirana, izkoriščana in še napadena Slovenija, končno osvobojena in zmagovalka po srbski agresiji, brez problemov takoj postala suverena država te iste razvite Evrope, ki ji zdaj še predseduje. Je to paradoks, ali so stvari po tolikem času vendarle nekoliko bolj postavljene na svoje mesto?
Očitno nadvse težavno pot od mitov k stvarnosti dokazuje tudi Veljkovićev čustveno prizadeti, neobjektivni poskus obrambe srbskega naroda, še do danes nezmožnega soočiti se z resničnostjo. Stanje duha v njem demokratična Evropa dodobra pozna, zato bi ga bilo težko bolj natančno izraziti, kot ga beremo v nekem švicarskem časniku, a ne le tu: »V desetih letih boja za Veliko Srbijo je [Milošević] vedno užival podporo širokih krogov prebivalstva: od članov Akademije do kmetov, od tako imenovanih opozicijskih politikov do vojakov, od mafijcev do uslužbencev. Vse do danes se srbska družba izmika razmisleku o resničnosti in mitu, o žrtvah in krvnikih, o krivdi in pokori.« (Tages-Anzeiger (Zürich), 28. 6. 1999) Zaskrbljujoča je »moralna beda srbskega naroda«, ker »srbsko mnenje še ni obračunalo z lastno preteklostjo, še vedno je prepričano, da je žrtev svetovne zarote, katere izraz je tudi haaški proces«. (Jože Pirjevec, Jugoslovanske vojne, 1991–2001, Ljubljana 2003, str. 568) Prav po tej srbski logiki se tudi v Sloveniji ne bi smelo objektivno in kritično govoriti o tem narodu. Zato poskuša dr. Veljković s svojo znanstveno metodo: »Gospod Klemenčič, kot sam pove v uvodu, že dolga leta podpihuje nestrpnost samo do enega naroda, ki je bil ‘zlo vsem drugim narodom v soseščini’, srbskega naroda.« K tej znanstvenosti sodi tudi uvrščanje slovenskega naroda med balkanske narode, se pravi nerazlikovanje temeljnih civilizacijskih identitet tega območja. Ni mi sicer znano, da bi kdaj podpihoval nestrpnost do enega naroda, in to še povedal v uvodu, resnico o njem, ki se ji tako težko približujemo, pa je najbrž dovoljeno izraziti, še posebno v zagovor prizadeti Sloveniji in v času, ko je to sploh mogoče.
Srbski miti in dejstva Objektivno zgodovinsko dejstvo je – če se vrnemo k citatu o zlu srbskega naroda –, da je bil ta narod v 20. stoletju sovražnik vseh narodov v soseščini in da jih je tudi vojaško napadel. Če ostanemo pri dejstvih (o tem še tudi pozneje), so državne entitete teh narodov dobro znane: Slovenija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Kosovo (štiri balkanske vojne 1991–1999), Črna gora (po nesrbski zgodovini jo je Srbija kot svojo edino zaveznico v vojni 1918. okupirala in januarja 1919 v njej krvavo zatrla upor; ob vzpostavitvi Kraljevine SHS je srbska država razglasila Črnogorce za Srbe in Črni gori odvzela državnost; že leta 1908 je prišlo v Cetinju do bombaškega napada, s katerim so hoteli odstraniti člane dinastije Petrović-Njegoš in Črno goro združiti s Srbijo (Ivan Pilar, str. 214)), znova Kosovo, pa Albanija, Bolgarija (v prvi balkanski vojni 1912–1913 je Srbija okupirala Kosovo in Albanijo, ki jo je morala na zahtevo velesil zapustiti, v drugi vojni 1913, vojni za plen, je (z zavezniki) napadla Bolgarijo, ki jo pred tem napadla leta 1885) in Makedonija (v drugi balkanski vojni srbska okupacija in razglasitev »Južne Srbije«). Ima B. Veljković kakšne protidokaze, ker ima že toliko povedati o srbskem prijateljstvu? Posledica opisanega stanja je, da so vsi ti narodi pobegnili iz srbske države (zdaj še posebno zatirani Albanci s Kosova, na kar se je Srbija odzvala spet po svoje necivilizirano, balkansko), ostali so le vojvodinski Madžari, izpostavljeni močnemu srbskemu nacionalističn emu pritisku, zato bi kot zadnji najraje zapustili srbsko državo. Ni tudi naključje, da je na slovenskem plebiscitu leta 1990 blizu 90 odstotkov vseh volivcev hotelo iz nekdanje skupne države.
K sreči slišimo še kakšen samokritičen srbski glas, če imamo v mislih srbsko političarko in znanstvenico Latinko Perović, ki je že v devetdesetih letih neprizanesljivo ugotovila, da se je srbski narod v zadnjih stotih letih vojskoval povprečno vsakih štirinajst let. Je bil tedaj ta narod v svojih velikosrbskih blodnjah sovražnik vsem narodom v soseščini ali ne? K temu je treba neobhodno dodati še eno ugotovitev. Ko govorimo o sovražniku, nam v postmoderni Evropi ne gre za sovraštvo, gre pa že po tolikem času za resnico in delovanje v skladu z njo. Zato do objektivno identificiranega sovražnika ne čutimo sovraštva, tem manj ga želimo podpihovati. To sovraštvo je dodobra podpihoval srbski narod in njegovi predstavniki iz predmoderne Miloševićeve države, tudi proti slovenskemu narodu. Želi B. Veljković s tem predmodernim stanjem nadaljevati?
Srbsko »prijateljstvo« Ker je polemik očitno brez bistvenega temeljnega znanja o slovensko-srbskih odnosih, bodisi da mu dejstva niso poznana ali jih noče poznati, zaradi česar ni ravno verodostojen, ne bo odveč, da si nekatera prikličemo v spomin. Kako je bilo denimo s tistim Miloševičevim protislovenskim mitingom v Beogradu, se je z njim tako veliko srbsko množico podpihovalo k sovraštvu in nestrpnosti do slovenskega naroda ali je bil prijateljsko srečanje? Koga so nadalje Srbi podili v Gradec in Filadelfijo, koga so »prijateljsko« zmerjali z dunajskimi »konjušari«? Če je že treba odgovarjati, povejmo, da je na dunajski univerzi delovala od njene ustanovitve 1365 ena petina profesorjev in študentov ter okoli 40 rektorjev Slovencev ali iz slovenskega etničnega prostora. Iz srbskega območja niso ravno znani, morda so bili bolj zaposleni kot turški »konjušari«, ne vedoč petsto let, kaj je evropska kultura. Zato tudi tako kulturne obtožbe. In še: Prvi uradni dunajski škof je bil (od 1513) v Ljubljani rojeni Jurij Slatkonja, eden največjih humanistov svojega časa, prvi vodja glasbene kapele cesarja Maksimilijana in prvi dirigent še danes slovitih Dunajskih pojočih dečkov (počiva v dunajski stolnici Sv. Štefana). Dunajski študent je bil dr. France Prešeren, glasbeni zgodovinar Dunaja Josip Mantuani, med mnogimi omenimo Jožeta Plečnika, arhitekta Dunaja, Ljubljane in Prage. Srednja Evropa kulturne odličnosti pač, ki ji pripadajo eden najpomembnejših poznorenesančnih skladateljev Jacobus Gallus ali v Ljubljani začenjajoči Gustav Mahler, med častnimi člani ljubljanske Filharmonične družbe dunajski mojstri Haydn, Beethoven, Brahms, iz Prage Dvořák. Itd. A če se vrnemo k srbskemu »prijateljstvu«: Ali se ni hotelo z napovedanim velikosrbskim mitingom 1. decembra 1989 v Ljubljani rušiti slovensko oblast, kot so jo že zrušili na Kosovu, v Vojvodini in Črni gori? Slovensko prepoved je, kot vemo, srbska SZDL »kaznovala« z gospodarsko blokado Slovenije in zaseženjem slovenskega premoženja v Srbiji (v vrednosti milijarde ameriških dolarjev). Srbski vdor v jugoslovanski monetarni sistem januarja 1991 in prisvojitev (v takratni vrednosti) 1,4 milijarde dolarjev je kot necivilizirano dejanje grobo oškodoval vse preostale republike in pokrajini. Škodo ob srbski agresiji na Slovenijo je slovenski predsednik na brionskih pogajanjih ocenil na 3 milijarde dolarjev. Ni tudi skrivnost, da so pripadniki srbskega naroda prijateljsko s cvetjem in moralno podporo pospremili tanke za agresijo na Slovenijo. Prav iz srbskega Beograda so grozili z bombardiranjem nuklearke Krško, po porazu v desetdnevni vojni so v svoji maščevalni nemoči ponujali Italiji del zahodne Slovenije (naj si polemik malce ogleda takratni srbski tisk). So bila to dejanja prijateljstva Srbije do Slovenije? Hvala za takšno prijateljstvo!
Srbska Jugoslavija Če ostanemo pri dejstvih, sezimo do prve jugoslovanske države in se vprašajmo, kakšna je bila in kako je nastala. Srbsko in prosrbsko razmišljajoči je ne morejo prehvaliti, kritično razmišljajoči najprej povedo, da sta prišli Slovenija in Hrvaška v srbsko Jugoslavijo kot vojni plen, povedo tudi, da je ta država nastala s srbsko prevaro. Dr. Ciril Žebot piše o dvojni in celo trojni prevari. Naj nam bo dovoljeno navesti daljša in povedna odlomka iz njegove knjige (Neminljiva Slovenija, Celovec 1988, str. 45 (izvirni opombi sta tu opuščeni) in 196): »Ob prevratu leta 1918 je slovenski narod obenem s hrvaškim bil dvakrat prevaran. Vlada kraljevine Srbije je enostransko odpovedala ženevski sporazum, ki je bil sklenjen 9. nov. 1918 med dr. Antonom Korošcem kot predsednikom Narodnega sveta (Vijeća) Slovencev, Hrvatov in Srbov (na ozemlju razpadajoče habsburške monarhije) s sedežem v Zagrebu ter Nikolo Pašićem kot predsednikom vlade in zunanjim ministrom kraljevine Srbije. / Kmalu je prvi sledila druga prevara. V odsotnosti svojega predsednika dr. Korošca je dal Narodni svet (Vijeće) SHS v Zagrebu svojemu odposlanstvu, ki je odšlo na zedinenje v Beograd, le skromno navodilo, da mora biti bodoča ustava zedinjene države SHS sprejeta vsaj z dvotretjinsko večino, podobno kot je bilo dogovorjeno že 20. jul. 1917 v Krfskem paktu med srbsko vlado in dr. Antejem Trumbićem kot predsednikom tedanjega Jugoslovanskega odbora. Toda zedinjenje 1. dec. 1918 se je izvršilo celo brez tega pogoja. Tako je bila v beograjski ustavodajni skupščini 28. jun. 1921 ob odsotnosti hrvaških poslancev le z navadno, tj. s srbsko večino sprejeta unitaristična in centralistična (»vidovdanska«) ustava. Z njo je ozemeljsko obsekana Slovenija v novi Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev izgubila še tisto mero lastne oblasti, ki jo je imela v habsburški monarhiji slovenska dežela Kranjska, odkar je leta 1908 dobila slovensko vlado /…/ ter svoj parlament /…/« In še: »Srbski oficirski puč je nasilno prekinil začeto zvezno preurejanje predvojne Jugoslavije in povzročil njen razpad. To je bil že tretji – in najpogubnejši – primer samovoljnega srbskega gospodovanja skupni državi po improviziranem zedinjenju 1. dec. 1918 /…, / [nadalje po vsiljeni ustavi in potem ko je] kralj Aleksander z dvorskim udarom uvedel unitaristično diktaturo. V vseh treh primerih je šlo za nadvlado Srbije.« Šlo je torej za srbsko Jugoslavijo kot razširjeno Srbijo brez petstoletne evropske politične in siceršnje kulture, za balkansko Srbijo. Vsebino te novo nastale večnacionalne tvorbe strnjeno in kritično obravnava zgodovinar dr. Janko Prunk (v geslu Kraljevina Jugoslavija, Enciklopedija Slovenije, zv. 5, 1991). Politični »mednarodni položaj je Srbiji /…/ omogočil, da je državi hitro vsilila centralistično obliko in svojo prevlado nad drugimi narodi, čeprav je bila še ob razglasitvi poudarjena narodna enakopravnost, bratstvo in demokracija. Centralistična in velikosrbska hegemonija se je spretno skrivala za jugoslovanskim narodnim unitarizmom /…/ Z velikimi kraljevimi prerogativi si je hotela velikosrbska buržoazija trajno zagotoviti vodilno politično vlogo v državi in prek nje, zavedajoč se svoje gospodarske, organizacijske in civilizacijske zaostalosti nasproti hrvaški in slovenski, obvladati državo.« Ta zadnja je ena ključnih ugotovitev, ki se danes nazorno potrjuje. Vojska »je bila s skoraj izključno srbskim višjim oficirskim kadrom opora velikosrbski hegemoniji«, prav tako višje uradništvo in diplomacija. In anacionalne banovine? »Bile so brez avtonomije.« Iz takšne politične svobode in enakopravnosti, ki je Srbija brez evropske kulturne tradicije ni bila zmožna ne predvideti ne uresničiti, je izhajala temu prirejena in vsiljena zgodovina, do katere niso neredki še do danes zavzeli kritične razdalje. Ta vidik razkriva dr. Jožko Šavli (Knežji kamen, ideologija ali znanost?, Demokracija 11/2006, št. 1), ko razpravlja o izročilu Karantanije, namerno zapostavljene najstarejše slovanske državne tvorbe: »Raziskave slovenskega državnega izročila in objave gradiva o tem je preprečeval beograjski centralizem in unitarizem, katerega ideologijo je očitno oblikovala srbska akademija – SANU. Politični vrh v Beogradu si je že od samega začetka vztrajno prizadeval za unitarizem in si Jugoslavijo zasnoval samo kot razširjeno Srbijo. Od tam je bil na primer poslan v Ljubljano že takoj po prvi vojni prof. Nikola Radojčić, ki je na slovenski univerzi predaval (neobstoječo) ‘jugoslovansko’ zgodovino kar v srbščini.«
Ni treba ponavljati, kako je srbska oblast ovirala in preprečevala nastanek in delovanje slovenske univerze in slovenske akademije znanosti. Srbski izum je bil tudi, da so po enih merilih denar zbirali in ga po drugih delili. Tako ni težko uganiti, kako je denimo lahko Beograd, neposredno pred prvo svetovno vojno kraj z okoli 15.000 prebivalci, postal po drugi vojni milijonsko mesto. Spomnimo tudi na simbolično dejanje, zamenjavo srbskih dinarjev za avstro-ogrske krone: namesto realnega razmerja štiri dinarje za krono so Srbi svoje brate prijateljsko »nadmudrili« z obratnim razmerjem. Zato so koroški Slovenci že precej vedeli, kakšna država jih čaka, tudi o srbski vojski na Koroškem so si lahko ustvarili svoje mnenje. Kot piše B. Veljković, naj bi bila trditev o odklonilnem odnosu koroških Slovencev do srbske države in nepriljubljenosti njene vojske »nevzdržna in neresnična«, a ne daje za to prav nikakršnega dokaza. Ohranjeni letak ob koroškem plebiscitu iz leta 1920 z naslovom »Slovenci smo!« neposredno govori o njihovih pričakovanjih: »Kajti obvarovali si bomo koroški Slovenci vsekako našo vero, naš jezik in naše duhovnike; to boljše kakor pri ortodoksnih Srbih!« Koroški Slovenci niso hoteli v srbsko državo in vsaj v tem pogledu jih je mogoče razumeti.
Štiri srbske vojne Če je bila versajska Jugoslavija umetna tvorba na stiku pravoslavja, islama in katolicizma, je bila druga država umetna komunistična, boljševiška na stičišču teh treh civilizacij, zapisana propadu zaradi srbskega imperializma. Opozorimo naj, da Ivan Pilar že do leta 1918 pozna poimenovanje velikosrbski imperializem in ga še v veliko večji meri poznavalsko napoveduje, kot ni naključje, da ga v slovenskem tisku do danes ni bilo mogoče zaslediti. In spet so tu dejstva, ki jih polemik še naprej ne pozna ali noče poznati. Njegova trditev, da Milošević »ni odgovoren za vojno [rekli bi: vojni] v Sloveniji in na Hrvaškem«, je glede Hrvaške neverodostojna in za Slovenijo povsem neresnična: »Milošević, še manj pa Srbija, nima nobene zveze z vojno v Sloveniji.« Za Slovenijo se očitno družno ponavljata postkomunistična srbski in slovenski stereotip, po katerem sta morala krivdo prevzeti zvezni premier Ante Marković in JLA. Polemik pri tem problematizira citat, ki ga navaja iz besedila novinarja Dela Boštjana Videmška o štirih Miloševićevih vojnah in zavrača tudi mojo trditev o teh štirih vojnah. O tem sem dokumentirano pisal že pred časom (Kdo je leta 1991 napadel Slovenijo: JLA ali Srbija?, Demokracija, 1. 7. 1999; Slovenija in Balkan, Mag, 22. 9. 1999, Kučan reševal Srbijo, Demokracija, 16. 6. 2003), ko to pišem, je v uredništvu Demokracije za objavo pripravljen še en članek (Kdo je leta 1991 napadel Slovenijo?). Zato se lahko predvsem ponavljam, če iz njega ali njih navedem nekaj dejstev, saj so vedno ista. Gre za verodostojna, predvsem še mednarodna stališča uglednih politikov in akterjev takratnega časa, ki povsem ovržejo postkomunistično srbsko-slovensko politično manipulacijo, ki se ji še bolj redukcionistično (glede Hrvaške) pridružuje B. Veljković, da bi se »prijateljstvo« z ideologijo bratstva in enotnosti po vsej sili nadaljevalo.
O identificiranju napadalca najprej na Slovenijo je govoril še na pogajanjih na Brionih takratni predsednik predsedstva Milan Kučan, ki je potem povsem spremenil svoje poglede, navkljub dejstvom, ki jih je izpovedal na Brionih 7. julija 1991: »Danes v tej armadi [tj. JLA] ni več Slovencev, ne Hrvatov, ne Makedoncev; to je srbska armada, in koga naj [na slovenski meji] varuje srbska armada?« (povzetek govora v knjigi Janeza Janša Premiki, Ljubljana 1992, str. 239) Veljković ima tudi sicer velike težave z identificiranjem agresorjev na Slovenijo in malce naivno trdi, da »nobenemu vojaku na čeladi ni bila zapisana njegova nacionalna pripadnost«. Vprašajmo se, kako je denimo predsednik Jacques Chirac iz daljne Francije vedel, kaj je pisalo na njihovih čeladah, ko je bil ob Natovem bombardiranju Srbije leta 1999 v nagovoru francoskemu narodu marca tega leta povsem določen? Zatrdil je, da Evropa ne more več trpeti človeka in režim, ki že deset let – začenši v Sloveniji, nato na Hrvaškem, v Bosni in zdaj na Kosovu – morita in pobijata, izvajata etnično čiščenje s katastrofalnimi posledicami. Zatem je češki predsednik Václav Havel v pariškem Le Mondu kot žrtve Miloševićevega režima in srbskega imperialističnega pohoda navajal iste štiri entitete, najprej spet Slovenijo, in obžaloval Natovo prepozno posredovanje. Isto leto junija je ameriški predsednik Bill Clinton, ki je Srbijo docela spregledal s svojo novo politiko, kar doma, na ljubljanskem Kongresnem trgu, v svojem govoru pohvalno povedal (navedeno po Delu 22. 6. 1999): »Tudi sami ste se pred osmimi leti uprli Miloševiću, ko je vojaško napadel vašo državo.«
Resnica o velikosrbski agresiji Dejstvo, ki ga nikakor ni mogoče spregledati je obtožnica mednarodnega sodišča v Haagu proti Slobodanu Miloševiću za zločine proti človeštvu. Če je Veljković ne pozna in ne navaja, ni kompetenten za to tematiko. V njej je bil srbski vodja maja 1999 obdolžen, da je začel štiri vojne, prvo spet in izrecno proti Sloveniji. V njeni obrazložitvi niso spregledali, da je bil, čeprav le predsednik Srbije, dominantna osebnost, ki je imela nadzor nad zvezno oblastjo. Nasprotno Kučan pozneje s svojo ideološko propagando, podobno kot Veljković, obnavlja zgodbo o dobrotniku Miloševiću, ki da je Sloveniji dovolil oditi iz skupne države. Če je bilo res tako, se sprašujemo, kdo je bil Milošević, da je lahko Sloveniji nekaj dovolil? In kdo je bil Milošević, kot je bil pozoren v svojih spominih Hans-Dietrich Genscher, da je »lahko enostransko razglasil konec vojne« proti Hrvaški? In si odgovarja: to pojasnjuje, »kdo je vojno v resnici začel«. Ne pozabimo še brionskih pogajanj, kjer ni nihče iz zvezne-srbske strani predlagal, naj Slovenija kar odide iz federacije, do zadnjega so nas trdo držali. In to še v kontekstu srbske »prijateljske« propagande, da Slovenija izkorišča druge narode v Jugoslaviji. Če bi obtotožba držala, zakaj se niso že zdavnaj znebili tega izkoriščevalca, ki je z osmimi odstotki prebivalstva prispeval v zvezni proračun približno četrtino, tj. trikrat več na prebivalca!
In spet nova dejstva, o katerih je pisalo več verodostojnih pričevalcev. Med mednarodnimi aktivnimi politiki je za slovensko osamosvojitev posebno zaslužen že omenjeni tedanji nemški zunanji minister Genscher. Kot pravi v svojih spominih, se je sestal »s srbskim predsednikom Miloševićem in ga skušal prepričati, naj konča prelivanje krvi v Sloveniji /…/« (po Spieglu objavil Mag 27. 9. 1995) Vseskozi govori nedvoumno: »Očitno je bilo, da so Srbi in JLA svoje aktivnosti usmerili na Hrvaško, potem ko jim je v Sloveniji spodletelo /…/« Nedvoumen je tudi, ko pravi, da je šlo za »srbsko poveljstvo« zunaj JLA. Domači udeleženec Janez Drnovšek in najbližji opazovalec sil zla na najvišji jugoslovanski ravni se prav tako spominja načrta z neopravičljivo »federalno-srbsko odločitvijo za vojaški poseg v Sloveniji« (Janez Drnovšek, Moja resnica, Ljubljana 1996, str. 267 in 6), kot posledico dejstva, da je od pomladi 1989 »srbski nacionalizem začenjal svoj agresivni pohod«.
Prej omenjeno velikodušnost srbskega vodstva, ki je v nekem obdobju verbalno pristajalo na slovenski odhod iz Jugoslavije, razkriva Janez Janša, osrednja osebnost slovenske osamosvojitve. Pojasnjuje, da so jugoslovanski generali že imeli v načrtu »pohod na Hrvaško. Če bi jim tam uspelo, nato Slovenija po njihovih računih ne bi pomenila večjih težav.« In dodaja: »Enake račune je imela srbska politika /…/ Slobodana Miloševića in Borisavu Joviću je bilo po porazu v Sloveniji jasno, da vsega ozemlja Jugoslavije ni več mogoče izrabljati za lastne koristi niti s silo.« (navedeno Janševo delo, str. 257 ) Zato sklepa: »S takšnim stališčem (točka 9. sklepa [da JLA v treh mesecih zapusti Slovenijo]) sta si JLA in Srbija pustili odprta vrata za vrnitev v Slovenijo. Naši nadaljnji postopki in razmah spopadov na Hrvaškem pa so jim ta vrata dokončno za vedno zaloputnili.« Navkljub mirovnemu sporazumu na Brionih, ki ga je nasprotna stran po balkansko nenehno kršila, kot še poroča takratni slovenski obrambni minister, so za drugo fazo vojne za agresijo »na Republiko Slovenijo« pripravljali »enonacionalno armado« in vpoklicali iz rezervnega sestava predvsem v Srbiji, Vojvodini, Črni gori dotlej »približno 200.000 rezervistov, /…/ v veliki večini srbske narodnosti«, izvedena pa je bila »tudi mobilizacija TO Srbije« (str. 258, 250 in 248). Bo B. Veljković morda tu lahko odgovoril, kaj je pisalo na čeladah potencialnih agresorskih vojakov? Kot domneva predsednik takratne slovenske skupščine France Bučar, je šlo lahko za nasprotnikovo taktiko s ponujeno osamosvojitvijo: »Ko bi potem enkrat s Hrvati obračunali, potem seveda mi pademo kot zrela hruška v naročje tem planerjem.« Tudi Drnovšek (Moja resnica, str. 227) ne pušča dvomov, »da bi po zlomu Hrvaške sledila podobna intervencija ali ultimat tudi Sloveniji«.
Srbija kot zlo Kdor ne pozna pričevanja nekdanjega jugoslovanskega premiera Anteja Markovića, še predvsem ne more verodostojno presojati zadnjih štirih balkanskih vojn. Presojati, »kdo med jugoslovanskimi narodi je napadalec in kdo napadanec, kdo je rabelj in kdo žrtev«. (Jože Pirjevec, Jugoslavija 1918–1992, Koper 1995, str. 433) Govor je torej o narodih, ne morebiti o JLA. Spomini jugoslovanskega premiera kot pričevanje iz prve roke so tako zadnji korak k razjasnitvi razmejenosti med zveznimi, federalnimi pristojnostmi in interesi srbskega vodje, ki so srbski, velikosrbski, nacionalistični in imperialistični. Kot je bilo že omenjeno, je bil Marković predvsem dobrodošla žrtev za konstrukt slovenske in srbske postkomunistične strani o identiteti napadalca na Slovenijo. Zato je neobhodno poznati odlok zvezne vlade z njegovim podpisom z dne 25. 6. 1991. Njegov smisel je, da se slovenska meja sama brani, tj. s tam stacioniranimi policijskimi enotami in le v skrajni sili z vojsko iz obmejnega zelenega pasu. Po njegovih spominih izpod peresa Milana Gavrića (Dnevi, ki so zrušili Jugoslavijo; Slovenska vojna, kot jo je videl Ante Marković; izhajali so poleti 1992 v mariborskem Večeru) v tem odloku ni bilo ne kolon tankov ne avionskih bombnih napadov, ni bilo »nikakršne vojne in prelivanja krvi«. (Večer, 28. 7. 1992) Markovića so izigrali, ali kot pravi Janez Janša, ko je dobil generalštab podpis Markovića, »ki je imel večjo podporo v tujini kot doma, potem je to pomenilo, da ima zeleno luč Zahoda. Boljših pogojev za akcijo si niso mogli želeti.« (str. 159) Ko je Marković oktobra 2003 pričal na haaškem sodišču, je pojasnil, da je konec junija 1991 prišel v Slovenijo umiriti razmere in preprečiti bombardiranje prestolnice (Delo, 24. 10. 2003). Ukaz za mobilizacijo enot JLA v Sloveniji so izdali brez njegove privolitve, sprejeli so ga na zahtevo sekretarja za obrambo generala Kadijevića in člana predsedstva SFRJ Borisava Jovića, za katerega Marković trdi, da je delal v navezi z Miloševićem. Milošević je na sodišču nekdanjega jugoslovanskega premiera obtožil (kot obtoženec!), sklicujoč se na stenogram seje predsedstva SFRJ 21. avgusta 1991, da je z ukazom vojski, naj ukrepa, sprožil vojno v Sloveniji. Marković je bil v odgovoru jasen, tako za srbsko kot za slovensko politično propagando: »Vi in Kučan sta govorila, da sem jaz začel vojno v Sloveniji, zato sem vam pokazal odlok zvezne vlade, ki nikjer ne omenja angažiranja vojske.« Pojasnil je splošno znano dejstvo, da kot premier tega ne bi mogel niti storiti, saj je bilo za armado vendar pristojno predsedstvo SFRJ.
So potrebni še kakšni dokazi, dejstva (čeprav so še na voljo)? Ko govorimo o JLA, govorimo o prosrbski in srbizirani vojski, v vsem Miloševićevem obdobju inštrumentalizirani za velikosrbske imperialistične cilje. Slovenija tu ni bila izvzeta, da o Hrvaški ne govorimo. To nadalje pomeni, da je srbski narod soodgovoren za krvavi Balkan, začenši z njegovo srednjeevropsko soseščino. Je bila tedaj Srbija zlo ali prijateljica vsem državam v soseščini?
Ko je B. Veljković pisal, da je treba resnico znati prenesti, ni mogel bolje označiti sebe in srbskega naroda. Pripadnike tega balkanskega naroda čaka nelahko soočenje z resnico in z njo katarza. To bi naposled omogočilo proces njegove evropeizacije.
