Dan, včerajšnji, je bil takšen, da sem si ob prihodu v našo preljubo prestolnico vzel časa za ogled vsaj enega dela v radiu dveh km2, da ne bi prehitro prišel kamor sem se v resnici namenil. Tudi če sem se hotel delati slepega, sem videl več kot sem želel in bil vidno manj vesel, celo nejevoljen, kaj sem pravzaprav videl četudi nisem želel.
V luči dogajanj zadnjih dni tako pri nas kot drugod se ne morem izogniti slabega, zelo slabega vtisa kaj se prav za prav dogaja. Čas, trenutek v katerem živimo, ko so varnostne razmere v ne tako daljni okolici Evrope precej kritične in nam povečuje občutek utesnjenosti, na lastnem dvorišču, v lastni koži.
Kaj nam pa povzroča to nejevoljo, če že ni taista prisotna od prej?
Živimo tako kot nam krojijo življenje v lastni domovini ljudje, ki ničesar odločilnega niso počeli v dosedanjem resničnem življenje, če najmanj na tako visoki, državniški ravni, odločajo pa o stvareh, ki so bistven, odločilen element v državi za njen obstoj kot takšne. Vodi jo, resor ki skrbi za varno počutje lastnih državljanov, človek, persona, ki razen nekaj uradniških pisunskih opravil na MORS- u, na delu ki skrbi za Civilno zaščito, pa še tam je bil manj uspešen kot nekateri moji znanci, ki so bili njegovi sodelavci. V času nastajanja nemogoče vlade je pa začel skakat po pisarnah MORS-a in novačiti ljudi za ponujeno mu ministrstvo-MNZ, seveda pod pogojem de prekaša z znanjem. In kaj imamo danes na področju varnosti države, varnosti državljanov, varnosti meje. Nič!
Ja ta nič je narejen iz vse večjega »prostega » pretoka in prehoda, seveda na nezakonit način, celo z organizirano taxi službo nekatere humanitarno in internacionalno naravnanih vladnih!!?? strank. Nevsakdanje je tudi to da nimajo nobenih težav tudi ko se srečajo z varuhi reda. Dotakniti se jih ne smejo, malo zaradi sočutja malo iz previdnosti pogojene iz zdravstvenih razlogov. Včasih so se skrivali po hostah in se bojazljivo približevali naseljem ljudem vedoč da počnejo nekaj nezakonitega, protipravnega. Danes skoraj da pridejo, kaj pridejo, vkorakajo v mesta po Sloveniji, najprej manjša, bolj za vajo, pridejo skoraj na dvajset kilometrov od Ljubljane. Samo še to manjka, da vkorakajo v prestolnico tako kot so Rusi po drugi svetovni vojni, kot »osvoboditelji« in »zlati prinašalci« nečesa lepega, kar mi »nujno« potrebujemo.
Ne nič lepega ne prinesejo nasprotno, hudega, slabega, nezdravega!
Kot opozarjajo v poslanski skupini SDS kjer navajajo da v Evropo in tudi v Slovenijo prihaja vedno več ilegalnih migrantov, ki pa s seboj prinašajo tudi nevarne infekcijske bolezni, ki so v Evropi že davno izkoreninjene. Tako naj bi k nam (Evropo) prihajale osebe, okužene z virusi tuberkuloze, hepatitisa, HIV-a, ošpic, ebole…Kakšne so številke obolenj, je težko vedeti natančno, saj v Evropo vstopajo migranti, ki niso evidentirani.
Po nekaterih podatkih tujih zdravstvenih inštitutov naj bi se v zadnjih treh letih primeri hepatitisa B povišali za kar 300 odstotkov, primeri ošpic za 450 odstotkov, število primerov tuberkuloze pa naj bi naraslo za 30 odstotkov. Po neuradnih informacijah naj bi v Italiji zabeležili tudi več primeri okužb z ebolo. Najpogostejši prinos bolezni naj bi zaznali iz Eritreje, Sirije, Somalije, Afganistana, Sierre Leone, Nigerije, Iraka, Etiopije, Gvineje in Pakistana.
V Sloveniji ni nobeden vakuum glede tega. Tako kot drugod vsi ti ilegalni migranti, ki vstopajo v Slovenijo, se slej ko prej srečajo s policisti, ki varujejo območja ob meji. V zadnjih tednih smo bili tako ponovno priča okužbe policista na območju PU Novo mesto, kateri se je ob stiku z ilegalnim migrantom okužil z garjami. Po prvotni obravnavi , po starem jugo sistemu se jih kot neka skupina iz nebodigatreba razlogov je jih čredno »prešlata« in gredo naprej. Seveda večji del ki izreče čarobno besedo »azil«, je že na konju ali večjem številu »konjev« v obliki raznih policijskih »blind« ali novih vozil iz pošiljke z pomenljivim imenom vozil »Kadjar«, da jih še bolj zasanjane in spodbujene k daljšemu bivanju pri nas. Seveda je največ pripravljene infrastrukture za njih prav v tej včerajšnji Ljubljani. Tukaj jih pričakajo razne nevladne »zrakomešalske« organizacije, jih sprehajajo po Ljubljani, jim pokažejo Cukrarno, pa Metelkovo, in še kaj. Vidijo kaj je lahko za njih dosegljivo in smo tam.
Zažigalna vrvica se jim vžge, temperatura zraste, hormoni podivjajo in vse kaj vidijo je za njih samopostrežni način, prosto razpolagajoče. V trgovini, na ulici, vsepovsod. In od tod naprej se začne pot iz katerega ni povratka. Za nameček je ta naša prestolnica postala, čeprav ne tako velika, takšna kot so velike prestolnice.
V radiusu od dveh kilometrov na okoli srečaš, najdeš najbolj »kakofoničen« neuglašen objekt z okolico, imenovan mošeja, ki je mimo grede sponzoriran s strani Katarja, države velike »podpornice« širjenja islama v ne islamske države po svetu. Po ideologiji ki izhaja iz njihovih verskih knjige stališče takšno, da kjerkoli je en sam takšen objekt, je to za njih to pridobljena, osvojena dežela. Pa smo tu. Nedaleč vstran je veleposlaništvo Turčije, vmes pa še znotraj tega kroga nekdanja stavba SMELTA in še nek novi gromozanski objekt v gradnji. Ni daleč še Iransko, tudi eno od predstavništev zelo » miroljubnih« držav seveda znane po odličnem in odločilnem zagovarjanju posameznikovih, človekovih pravic doma in na tujem.
Reakcije pa kot pri mrtvem konju, brez refleksov!
Ob vsej tej zmešnjavi, pojavov, dogajanj imamo en velik prazen »hod«, kjer stoji predsednik vlade kot »hlod« kot da mu je nekdo zapovedal »tu bod’«. In vse tako deluje, oziroma stoji. Kot nek »Golum« iz Gospodarjev prstanov, kjer ali nerga, mrmra, pove nekaj samo sebi smešnega, najpogosteje pa se v stilu prej omenjenega lika, se smeji, bolj reži, šobi, sluzasto kapljajoče slini.
Tega sem se zbal ob obisku Ljubljane. Da ne bo ob naslednjem obisku slabše. S takšnimi statisti po resorjih in večji del stažistov v Parlamentu se nam nič dobrega ne obeta. Zelo bom pomirjen ob morebitnih sprememb ali vsaj namigov ki bi nakazovale na to iz stavbe kjer se dela demokracija.
Želel bi da je drugače, da bo naslednjič drugače. Vsakega ki me bo argumentirano demantiral, bom iskreno vesel!
Vane K. Tegov
