Piše: Gašper Blažič
Robert Hanssen. Večini bralk in bralcev je to ime verjetno slabo znano. Gre za dolgoletnega agenta FBI, ki so ga aretirali 18. februarja 2001. In razlog? Kar petnajst let je dejansko delal za Sovjetsko zvezo (in kasneje za Rusko federacijo), ne da bi njegovi delodajalci to opazili. Na zunaj je deloval umirjen družinski človek, oče šestih otrok in prepričan kristjan. Zato do leta 2000 nanj nihče ni bil pozoren, kljub temu, da je bila ena Hanssenovih prvih velikih izdaj razkritje, da je sovjetski major general Dmitrij Poljakov, ki je v hierarhiji ruske obveščevalne službe GRU zasedal visok položaj, v resnici dvojni agent, ki dela tako za CIO kot FBI. Poljakov je bil zaradi zelo visokega čina eden najpomembnejših sovjetskih virov ameriških obveščevalcev, je lani pisal Siol.net.
Hanssena so aretirali prav ob predaji kuverte s strogo zaupnimi podatki, s katerimi je v svoji karieri dvojne špijonaže od Sovjetov dobil poldrugi milijon dolarjev – tudi v diamantih. Kot je sam dejal, ni izdajal zaradi ideoloških ali političnih vprašanj, ampak izključno zaradi denarja. Ali, kot bi dejal slavni don Corleone: »Nič osebnega, samo posel.« Grabljenje premoženja na račun ameriške varnosti se mu ni izplačalo, saj je bil obsojen na petnajst dosmrtnih zapornih kazni brez možnosti predčasnega izpusta. In to brez velikega hrupa – pa čeprav so bili tedanji odnosi med Rusijo in ZDA dokaj hladni. Mesec dni pred aretacijo Hanssena je vodenje zahodne velesile tudi uradno prevzel George W. Bush, kar se je zgodilo tako rekoč ob deseti obletnici vojaške operacije Puščavski vihar, ki jo je takrat začel njegov oče, prav tako ameriški predsednik George Bush starejši. To je bil čas, ko je Sovjetska zveza še vedno obstajala, a se je, tako kot Jugoslavija, sesipala kot hišica iz kart.
Kakorkoli že, Bush mlajši je dokaj hitro po svoji inavguraciji poskrbel za srečanje z ruskim kolegom Vladimirjem Putinom, ki je komaj leto prej prevzel dolžnost od Borisa Jelcina. Za srečanje sta si izbrala Slovenijo, natančneje Brdo pri Kranju, nekdanjo rezidenco Karađorđevićev in kasneje Josipa Broza Tita. Omenjeni ameriško-ruski vrh je bil bolj spoznavne narave in za seboj ni pustil tako prelomnih dogodkov kot srečanje med Bushem st. ter Mihailom Gorbačovom na Malti decembra 1989 – bolj konkretni pogovori so stekli isto leto šele novembra istega leta, ko je Putin obiskal Washington. Takrat sta voditelja obeh držav že izmenjala mnenja glede zmanjšanja jedrskega arsenala v obeh vojskah. Vseeno pa je bil njun spoznavni obisk lepo darilo Sloveniji ob deseti obletnici osamosvojitve – samega dogodka, ki so ga počastili s performansom v stilu legedarne Groharjeve umetnine »Sejalec«, se voditelja dveh imperijev nista udeležila, je bil pa zato prisoten tedanji nemški kancler Gerhard Schröder, sicer socialdemokrat. Slovenija je bila v tistem času sicer še tipična tranzicijska država, ki si je obupno želela mednarodne promocije – predsednik republike je bil tedaj še Milan Kučan, vlado pa je svoj zadnji mandat vodil dr. Janez Drnovšek, ki mandata zaradi »preskoka« na Kučanov stol ni končal, ampak je vajeti prepustil Antonu Ropu, sicer stečajnemu upravitelju »velike« LDS.
Ko je Vladimir Putin petnajst let kasneje Slovenijo obiskal drugič, so bile razmere že nekoliko drugačne, a še vedno tipično tranzicijske. Bilo je sredi poletja, razlog obiska pa obeležitev stoletnice Ruske kapelice na Vršiču v spomin umrlim vojnim ujetnikom iz carske Rusije. Lahko rečemo, da se je okoli Putina drenjal ves tedanji politični vrh: predsednik republike Borut Pahor, premier dr. Miro Cerar, predsednik državnega zbora dr. Milan Brglez, prorusko usmerjeni zunanji minister Karl Erjavec, pripadniki tranzicijske elite z Milanom Kučanom na čelu ter številni gospodarstveniki. Čeprav je bilo vmes veliko Rusov in takšnih, ki razumejo ruščino, se je zdelo, da je vsak, ki v Sloveniji nekaj velja, skušal priti čim bližje »princu s Kremlja«, ki mu je prav tisto leto Klemen Slakonja namenil satirično skladbo »Put in, put out«. Le tedanja opozicija je bila razumljivo zadržana, saj je bilo znano, da so prav nosilci revolucionarnih izročil zelo radi obiskovali Moskvo, kjer so se šolali praktično vsi glavni arhitekti leninistične revolucije na Slovenskem. Seveda ob Putunovem obisku tudi ni šlo brez protestov, med drugim so se oglasili tudi v Sloveniji živeči Ukrajinci.
Putin je v pogovoru s Pahorjem sicer nekoliko pojamral zaradi upada blagovne menjave med EU in Rusijo, a uradni nagovor pri Ruski kapelici je minil brez konkretnih političnih sporočil. Lahko bi rekli, da je bil ruski oligarh nad oligarhi v svojem izražanju nič kaj konkreten, a vendarle spravljiv. Najglasnejši aplavz je dobil, ko je ob napovedi kasnejšega odkritja spomenika na Žalah dejal: »Spomenik bo pomenil naše skupno načelno stališče o nedopustnosti poskusov, da se zgodovina potvarja ali prepisuje, da se opravičujejo zločini, ki so povzročali smrt milijonov nedolžnih ljudi.« Za aplavz se je zahvalil s tihim »spasibo« (hvala). Je bilo pa sporočilo precej dvoumno, a ker se ve, iz kakšnega testa je kremeljski vladar, je bilo jasno, v katero smer je meril. Tako ali tako pa je Putin zamudil na prireditev, kar je bila sicer njegova lastnost, saj je celo papeža Frančiška pustil čakati. Kot da bi s tem hotel povedati, da bo nekoč pokazal, kako je zamudil – zgodovino…
Dobrih pet let po njegovem spektakularnem obisku Vršiča, kjer bi moral priznati, da so bili med umrlimi vojnimi ujetniki tudi Ukrajinci, se je Putinovo »sporočilo miru« dokončno izgubilo v megli prevar. Kremeljski vladar je krenil v smer, ki jo je na Vršiču kritiziral – sam je začel povzročati zločine, ki terjajo smrt nedolžnih ljudi. Ob tem pa ima Slovenija srečo, da je pred dvema letoma Marjan Šarec vrgel puško v koruzo, kajti če bi zunanjo politiko še danes krojila on in Karl Erjavec, bi naša država v okviru EU zagotovo nastopala kot tipična zaveznica Moskve. Navsezadnje se je to pokazalo tudi s škandaloznim obiskom tožilca Draga Škete januarja letos v Moskvi, ko agresije na Ukrajino še ni nihče pričakoval. Ob ruskem napadu na Ukrajino se je verjetno marsikdo spomnil na dogodke pred tridesetimi leti, ko je JLA napadla Slovenijo. Vsaj na zunaj nas je agresija za nekaj časa združila, a brez kolaboracije z agresorjem ni šlo – marsikdo se bo spomnil, kako je Školčeva LDS uprizorila pravcati pogrom proti Demosovi vladi ravno v najtežjih trenutkih (kar je Danilo Slivnik podrobno opisal v knjigi »Sto osamosvojitvenih dni«). Ta sramotni incident pa ji očitno ni prav nič škodil, saj je že spomladi naslednjega leta postala glavna vladajoča stranka.
A tokrat bo moralo biti drugače. Ne zgolj zato, ker so številni mednarodni funkcionarji prepoznali pozitivno vlogo slovenskega premierja pri reševanju ukrajinske krize, ampak tudi zato, ker so mnogi (opozicijski) politični faktorji v Sloveniji pokazali, da ne zmorejo obsoditi barbarske agresije na Ukrajino, ker so sami morda premočno prisesani na moskovsko vime. Nekateri so celo odkrito podprli Putinovo agresivno politiko, saj je njegova retorika navsezadnje zelo podobna tisti, ki jo uporabljajo ljubitelji parole »smrt janšizmu«. In tu ne gre samo za Ukrajino, pač pa tudi odnos do mnogih Rusov, ki nasprotujejo tovrstnemu izrojenemu imperializmu in jih je sram, da pripadajo državi, ki je v 21. stoletju prepoznan kot agresor in okupator – in svoje nasprotovanje plačujejo z zapori. Slovenski »mali Putini« s tem sporočajo slovenski javnosti, češ če nas podprete na volitvah, obljubljamo, da bomo Putinovo politiko uveljavljali tudi na slovenskih tleh. Vljudnostni smehljaji z Vršiča so namreč samo še preteklost. S Putinom (in KUL) pa nam ostaja samo še groba vojaška sila in razredno sovraštvo do namišljenih »fašistov«.
Gašper Blažič je novinar Demokracije, urednik njenega dnevnega deska ter urednik portala Blagovest.si.
