12.8 C
Ljubljana
četrtek, 9 maja, 2024

Proti politika in znane politične osebnosti

Piše: Keith Miles

V preteklosti sem že pisal o tem, da volivci raje volijo proti stranki kot zaradi posebne ljubezni do druge stranke.

S smrtjo Silvia Berlusconija sem se spomnil, da je to šlo še dlje, tako da se zdi, da imajo stranke zlasti na levici kot opredelitev samo še stališča »proti« nekomu. Tako se stranke na levici v Italiji niso opredeljevale s svojimi političnimi programi, ampak s tem, da so bile proti Berlusconiju. Na to je nedavno opozoril italijanski pisatelj Thomas Fazi. Seveda so bile leve stranke vedno nagnjene k temu, da so bile negativne ter proti napredku in razvoju, vendar je ta personalizacija novejša. Najhujši primeri v preteklosti so bili seveda demonizacija nasprotnikov in nacisti (levičarska stranka) so bili v tem strokovnjaki. Komunisti v demoniziranju niso zaostajali veliko, kar je, kot vemo, vodilo do grozodejstev.

Vendar je nedavna uporaba skrajno negativnih značilnosti v demokracijah morda novejša stvar. V Združenem kraljestvu je bilo de rigueur, da si levičar, že samo če si bil proti Thatcherjevi, pogosto z napačnimi citati ali s poenostavljenimi komentarji. Znano je na primer, da je bila rudarska stavka v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja predstavljena, kot da bi VSI rudarji nasprotovali vladni politiki in kot da je samo vlada Thatcherjeve zaprla veliko rudnikov, medtem ko polovica rudarjev dejansko ni želela stavkati in je ustanovila nov sindikat. Torej je bila proti Thatcherjevi usmerjena politika in ne dejstva.

Pri Trumpu je situacija podobna, tako da je proti Trumpu levičarska kampanja in ne njegova politika, vendar ne moremo ne opaziti, da njegovo obnašanje in način življenja spodbujata osebne napade. Drugi primeri so Viktor Orbán, za katerega se zdi, da ga EU rada napada kot osebnost in ne zaradi njegove politike, ki je na Madžarskem zelo priljubljena. Netanjahu se zdi podobna tarča v Izraelu in Janša v Sloveniji. Vsi ti ukrepi levice, ki so usmerjeni proti posamezniku, so zelo negativni za demokracijo, v kateri je razprava življenjska sila zdrave družbe in skupaj s strpnostjo omogoča delovanje sistema.

Berlusconi zame ni bil posebno privlačna oseba, vendar je treba priznati, da je bil v Italiji priljubljen, ker je v ospredje postavljal italijanske interese, zato ga je večina volivcev imenovala za predsednika vlade z najdaljšim stažem v Italiji po drugi svetovni vojni. Izrinili so ga interesi EU in evroobmočja, ki so želeli odločati o gospodarskih politikah Italije in nadomestili z nedemokratično izvoljenimi voditelji. Zaskrbljenost v Italiji ni minila in po tem smo bili priča krepitvi več populističnih strank, ki so v Melonijevi končno našle verodostojnega zagovornika.

Resnični dolgoročni problem za demokracijo je, ali imajo leve stranke sploh še kdaj kakšno pravo filozofijo, razen da skočijo na zadnjo negativno modo – kot so »ukinitev nafte ali jedrske energije« ali »skrajna enakost« ali »proti policiji«. To je treba primerjati z desno/konservativno filozofijo svobode, svobode lastništva, svobode govora, jasne obrambe naroda z osebno odgovornostjo in večinoma zasebnim gospodarstvom, ki ima za posledico majhen državni sektor, minimalno birokracijo in nizke davke.

Vedeli smo, v kaj je verjela stara levica z največjim mogočim državnim lastništvom in nadzorom, in seveda smo se naučili, da socializem in komunizem ne delujeta ne gospodarsko ne z vidika človekovih pravic – razen za voditelje z njihovimi pogosto skrivnimi privilegiji.

Zdi se, da si zdaj levica želi le oblasti in dobrih delovnih mest zase in za svoje prijatelje.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine