Piše: Borut Korun
Demokracije so si med seboj različne, diktature pa podobne. To je razumljivo, saj naj bi bila demokracija tekmovanje različnih mnenj, diktatura pa pozna samo eno: mnenje diktatorja ali ideološke skupine. In odločitve diktatorjev vseh časov in vseh barv so si na moč podobne: vse sledijo enemu cilju − utišati vsako mnenje, ki je drugačno od njihovega.
Res je, da poznamo različne stopnje diktatorstva. Poznamo diktature kakega absolutističnega monarha, poznamo prosvetljenega Napoleona, vendar tudi Falarisa, tirana iz nekoč grške Sicilije, ki je svoje žrtve pripravil do bikovskega rjovenja, tako da jih je zaprl v votlega bronastega bika in pod njih zakuril. Med diktatorji je namreč veliko psihopatov, kar sta gotovo bila Hitler in Stalin, ali pa navideznih svetovljanov, ki pa so nekje imeli skrite svoje gole otoke kot naš nekdanji maršal. Diktature potrebujejo biriče in potrebujejo gulage.
V teh dneh nas je pretresla vest, da je žrtev diktature postal Putinov politični tekmec Aleksej Navalni. Pravzaprav je nenavadno, da nas v časih, ko na bojnih poljih umirajo tisoči mladih ljudi, pretrese smrt nekega posameznika. Je pač tako, da je večina žrtev na tem svetu brezimnih – zato postavljamo spomenike neznanemu junaku − drugi pa so simbol, predstavnik vseh teh brezimnih, ali kot je napisal Prešeren, najvišji vrhovi, v katere so uprti pogledi nas vseh in v katere treskajo strele. In ko ubijajo te, ubijajo naše upe, na neki način ubijajo vse nas. Ubijajo upanje, da bi lahko kdaj bilo boljše, toda boj med dobrim in zlim je tako star, kot so stare človeške civilizacije, in nič ne kaže, da ga bo kdaj konec. Kajti dobro in zlo se rojevata z nami in z nami umirata- da bi se kmalu spet rodila.
Putin ne skriva več, da je diktator, sledi pač nežlahtni tradiciji te velike države, ki se je začela z Ivanom Groznim, dosegla – upam − s Stalinom svoj vrh in v Putinu našla svojega nadaljevalca.
Slovenci, ki smo sicer daleč od Rusije, nismo daleč od diktature. Tudi pri nas, v naši majčkeni Sloveniji so pred kratkim storili nekaj, kar je vredno antične zgodbe. Kot ruski diktator so prepovedali žalovanje za tisoči žrtev komunističnega nasilja.
Diktatorji v svojem diktatorstvu tudi napredujejo, se učijo. Putin je sedaj dosegel višek − prepovedal je celo žalovati za človekom, ki so ga ubili njegovi biriči. Diktatura je s tem dosegla dno − ni prepovedala samo političnega delovanja, govorjenja in pisanja, ampak tudi najbolj človeška čustva. Že spet se ne morem upreti primerjavi z antiko. Navalni, ki se je prostovoljno vrnil v domovino, čeprav si je lahko mislil, kaj ga čaka, je ruska različica antične Antigone, ki je sledila najbolj osnovni zapovedi ljubezni, in Putin v resnici igra sodobnega Kreonta. Na Antigono pa spominjajo tudi vsi tisti nesrečniki, ki so se zbrali v ruskih mestih, prinašali cvetje v spomin ubitemu, pa so jih aretirali in zaprli.
Slovenci, ki smo sicer daleč od Rusije, nismo daleč od diktature. Tudi pri nas, v naši majčkeni Sloveniji so pred kratkim storili nekaj, kar je vredno antične zgodbe. Kot ruski diktator so prepovedali žalovanje za tisoči žrtev komunističnega nasilja. Enako kot Putin so prepovedali spomine, čustva, žalovanje. Naši vajenci v nedemokratičnih storitvah res še ne dosegajo Putina, toda da postaneš v tej stroki mojster, ni treba velike pameti in veliko časa. Za zdaj nas še zabavajo s svojim neznanjem, s svojo nesposobnostjo in z lenobo, veseli nas, ko si drug drugemu hočejo pregrizniti vrat. Še kradejo nespretno, čeprav so vsote vedno večje. Ne zmenijo se za zakonodajo, a govorijo o pravni državi. Na vsakem koraku ustvarjajo absurde, zaradi katerih bi se lahko smejali, če stvar ne bi bila presneto resna. Da so večinoma videti kot pajaci, nas ne bi smelo zavesti. Za zdaj so diletanti, ampak se učijo. Imajo pa dušo diktatorjev in še vedno sledijo nedemokratični ideologiji. To so odkrito pokazali z nečloveško prepovedjo. Nobene metamorfoze niso preživeli, ko so spremenili ime. Pokazali so, kam vodi njihova politična pot.
Diktature so si podobne, sem zapisal na začetku. Videli smo dvoje zelo podobnih ravnanj, ki razkrivata naravo diktature. Ta sorodnost bi nam morala odpreti oči. Dokler ne bo prepozno.
