Piše: Edvard Kadič
Državni zbor Republike Slovenije je svetilnik slovenske demokracije. No, vsaj moral bi biti. A ta naš teoretično varni pristan razuma in razprave se je pred dnevi znova spremenil v oder predstave, ki bi bila primernejša za satirično rubriko kot za resno politično analizo. V glavni vlogi tokrat ni bil nihče drug kot predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, ki je svojo pravniško natančnost očitno pustila v garderobi, ko je prestopila prag politike.
Ustavnega sodnika Klemena Jakliča je na tiskovni konferenci pozvala k odstopu zaradi njegovega s. p., a pri tem zamešala zakonodajne podlage. »Zakon je jasen,« je izjavila s tonom, ki bi bil primernejši za napovedovanje vremena ali športnih rezultatov, ne pa za resno pravno debato. Z besedami: »Pridobitna dejavnost je nezdružljiva s funkcijo sodnika,« je izrekla trditev, ki je sicer pravilna, a je popolnoma zanemarila natančno določene izjeme, ki jih pravni okvir dopušča. Zakon o ustavnem sodišču namreč v 16. členu določa izjeme, kamor se je uvrstil tudi Klemen Jaklič.
Takšne izjave, čeprav plemenite v svoji retoriki o integriteti, so zvenele kot slabo izbrane besede iz scenarija drugorazredne drame. Resnično, nad ustavnim sodiščem je morda res le modro nebo, a pod tem nebom se počasi in vztrajno kopičijo temni oblaki pravne in politične zmede, ki grozijo, da bodo prinesli nevihto, ki nas bo vse posrkala vase.
Njen poziv k odstopu ustavnega sodnika Klemena Jakliča, utemeljen na pravni zmedi, ni le napačna interpretacija zakona, ampak tudi simptom globljih težav v slovenskem političnem diskurzu. Ni namreč prvič, da se pojavljajo retorični viharji, ki bolj kot na resničnih pravnih dilemah temeljijo na zmedi in političnih igrah moči. To, kar smo videli po njenem nastopu v medijih, ni bil samo spodrsljaj v pravni natančnosti, temveč simptom širše težave v naši politični kulturi: težnje po medijskem spektaklu, namesto vsebini.
Naj bo jasno: v državnem zboru potrebujemo več pravne natančnosti in manj političnega teatra. Kako dolgo še lahko slovenska demokracija prenašala takšno obravnavo, ne da bi pri tem utrpela trajne posledice?
V času, ko bi morali biti osredotočeni na resnične izzive, kot so gospodarske reforme, socialna vprašanja in mednarodne obveznosti, se naša politična elita raje ukvarja s teatralikami, ki več povedo o njihovem (ne)smislu za dramo kot o njihovi sposobnosti reševanja problemov.
To ni samo vprašanje napačno izrečene izjave. To je vprašanje, kako politika oblikuje realnost in kako mediji te zgodbe prevajajo v javnost. Ob tem se poraja vprašanje, ali ni morda ta drama le dimna zavesa za resnične težave, ki tičijo v ozadju. Mediji so tisti, ki oblikujejo javno mnenje, a če določene vidike zamolčijo ali druge napihnejo, lahko javnost zavedejo ali pustijo v temi. Kako mediji poročajo, koga citirajo in katere zgodbe izpostavljajo, oblikuje našo percepcijo pravičnosti in pravilnosti javnih dejanj.
Morda pa je prav to največji problem. V svetu, kjer politična retorika pogosto preglasi razum, in kjer so pravne nianse prezrte v imenu političnega točkovanja, je težko ločiti pravo substanco od političnega šova. Čas je, da se naša politična arena vrne k resničnim vprašanjem, ki zahtevajo premišljeno in strokovno razpravo, namesto da se izgubi v megli pravne zmede in političnih igric.
To ni le zgodba o pravni dilemi ali politični igri. To je zgodba o nas, o zrelosti naše družbe, kako razumemo in procesiramo informacije. Mediji ne igrajo le vloge poročevalcev, ampak so arhitekti družbenega razumevanja resnice in pravice. Kako globoko smo kot družba pripravljeni pogledati v ogledalo, ki nam ga nastavljajo?
Upajmo, da bo jasnost prišla ne le iz zakonov, ampak iz integritete in etične drže tistih, ki te zakone interpretirajo in upravljajo. V svetu pravnih zmed in političnih dram je ključno, da državljani zahtevamo transparentnost, odgovornost in predvsem pristnost pri tistih, ki jih izberemo za vodenje države. Naj bo jasno: v državnem zboru potrebujemo več pravne natančnosti in manj političnega teatra. Kako dolgo še lahko slovenska demokracija prenaša takšno obravnavo, ne da bi pri tem utrpela trajne posledice? To je vprašanje, ki bi ga morali vsi, od politikov do državljanov, zastaviti najprej samim sebi. Preden naslednjič, ko se ozremo v to modro nebo nad politiko, ugotovimo, da je oblačno zaradi neviht, ki smo jih sami priklicali.
