Piše: dr. Matevž Tomšič
Zavedam sem, da je naslov kolumne, ki jo berete, izjemno »politično nekorekten«. Kakšen čuječ in »samozaščitno ozaveščen« občan bi me hitro utegnil obtožiti opravičevanja ali celo razpihovanja sovraštva. Progresivistični dušebrižniki so že za kaj manjšega sposobni zagnati vik in krik. Sovražnost namreč vidijo v tako rekoč vsakem nasprotovanju njihovi politično-ideološki agendi. Zato si prizadevajo izločiti nosilce vsega, kar je »neprimerno« v javnem diskurzu.
A zavedati se je treba, da gre pri sovraštvu za čustvo. Podobno kot pri ljubezni, ki jo štejemo za njegovo nasprotje. Je radikalna oblika antipatije do nekoga ali do nečesa. Negativen odnos do posameznika, družbene skupine ali organizacije ima različne stopnje − od nelagodja (če smo denimo v družbi z nekom) do odpora, zavračanja in končno prikrite ali odkrite sovražnosti. Razlogi za sovražen odnos so lahko različni – od povsem iracionalnih do utemeljenih na dejstvih in/ali preteklih izkušnjah. To pomeni, da ima tisti, ki nekoga ali nekaj sovraži, lahko dobre razloge za to. Če je nekdo nam ali našim bližnjim storil krivico in povzročil bolečine, ga imamo pravico sovražiti!
Seveda ne gre trditi, da je sovraštvo nekaj, kar bi veljalo spodbujati. Je pa to nekaj normalnega, ker je del človekove narave. Zato je nesprejemljivo sankcioniranje njegovega domnevnega izražanja. Tudi v javnosti. Meja med kritiko, zavračanjem in sovraštvom je namreč zelo tanka; presoja, ali gre za prvo, drugo ali tretje, pa je izrazito subjektivna. Ali je izražanje negativnega odnosa do nekoga sovražno, je stvar osebne perspektive. Če denimo nekdo reče za določenega politika, da je nesposoben ali celo škodljiv, je lahko on sam ali kdo od njegovih privržencev užaljen ali prizadet. Lahko ima celo takšno izjavo za sovražno. Ali bi mar moral bit tovrsten govor deležen pregona? Nikakor ne! Osebna prizadetost ne more biti kriterij. V tem primeru bi bil »sovražnega govora« lahko obtožen vsak, ki bi podal kakšno ostrejšo kritiko kogarkoli ali česarkoli. Posledično bi se ljudje izogibali javnega izrekanja svojih stališč, saj ne bi mogli nikoli vedeti, ali ni morda to nekdo razumel kot sovražno dejanje. To bi pomenilo nesprejemljivo omejevanje svobode izražanja.
Človek sme sovražiti druge, nima pa jih pravice fizično ogrožati. Tako je v odprti in demokratični družbi upravičeno preganjati edino govor, ki na odkrit in nedvoumen način poziva k nasilju. Vse drugo je stvar posameznikove svobode. Če ima nekdo o nekom »samo« slabo – da, celo sovražno – mnenje, ga ima pravico izraziti. To velja tudi, če gre za katero od »ogroženih« manjšin (ki pogosto to niso, ampak so v resnici zaščitene). Če človek meni, da ga je kdo klevetal, o njem širil laži in da mu je neka njegova izjava ali zapis prizadela čast in dobro ime, ima možnost vložiti civilno tožbo zoper tega človeka. Državni organi se nimajo v to kaj vmešavati. Sploh pa ne smejo s svojimi posegi ščititi nosilcev oblastnih funkcij. Nikakor se ne sme zgoditi, da ljudi preganjajo zaradi vrednotnih sodb, kot se je dogajalo v prejšnjem komunističnem režimu, ko je bil človek kaznovan z zaporom, če je denimo izjavil, da je socializem slab ali da je Josip Broz Tito diktator.
Pozive k preganjanju »sovražnega govora« opredeljuje velikanska mera hipokrizije. Tisti, ki to počnejo, sodijo večinoma na levico (čeprav jim kdaj pritegne tudi kakšen »koristen idiot« z desnice). A mnogi levičarji so sami polni sovraštva do vseh tistih, ki zavračajo njihove ideje, stališča in poglede. Mediji, tradicionalni in še posebej novi so polni njihovih diskreditacij, zmerljivk in groženj. Označevanje ljudi s »fašisti«, »rasisti« in podobnim je zanje skoraj kot jutranji pozdrav. Njihov boj proti sovraštvu zato nikakor ni iskren. Kajti če bi bil, bi začeli pri sebi.
