Piše: dr. Matevž Tomšič
Že pred desetletji se je v krogih političnih teoretikov in raziskovalcev političnih trendov pojavil izraz »postpolitika«.
Gre sicer za neenoten koncept, ki se v splošnem nanaša na stanje, ko se proces sprejemanja odločitev o ključnih javnih zadevah postopoma prenaša z institucij sistema predstavniške demokracije na razna druga mesta, denimo v poslovno sfero ali kroge najrazličnejših ekspertov. Nekateri so v povezavi s tem začeli – praviloma s kritično noto – govoriti o t. i. »postdemokraciji«, v kateri ne odločajo več izvoljeni predstavniki ljudstva, ampak neizvoljeni zastopniki različnih centrov moči. Skratka, sistem, v katerem naj bi si državljani izbirali oblast po svoji podobi in ki bi potem zastopala njihove interese, se spreminja v oligarhično vladavino do ljudstva odtujenih elit.
Med tistimi, ki se jih najpogosteje navaja kot dejanske odločevalce (se pravi tiste, ki odločajo namesto izvoljenih političnih predstavnikov), so korporacije, lobiji, celo razne tajne združbe, ki delujejo v zakulisju, daleč od oči javnosti. To je hvaležen material za različne »teorije zarote«. Vendar pa te zadeve niso nujno kaj dosti skrite. Nekateri od teh, ki niso bili nikoli izvoljeni, a imajo velik vpliv na politične odločitve, so še kako prisotni v javnosti.
Slednje nedvomno velja za določene nevladne organizacije. Njihov vpliv v zadnjem času močno narašča. Seveda to ne velja za vse tiste, ki sodijo v okviru civilne družbe. Večna njih se ukvarja s specifičnimi tematikami in izvaja aktivnosti, ki niso (neposredno) povezane s politiko. V mislih imam organizacije, ki se deklarativno uvrščajo v civilno sfero, a dejansko zasledujejo politično agendo, njihov glavni modus operandi pa je promocija ideologij in na njih temelječih politik. Pri tem izrazito dominirajo tiste, ki širijo ideje, ki sodijo v okvir novodobnega levičarstva in so tesno povezane z levo politično opcijo. Te organizacije so povezane na globalni ravni in obilno financirane tako s strani raznih »filantropov« tipa George Soros kot s strani držav (izrazito v ZDA v času Bidnove administracije) in naddržavnih entitet (tu še posebno izstopa Evropska unija). In imajo neposreden dostop do politično-birokratskih struktur.
Še več, neredko si takšni »nevladniki« jemljejo pravico, da političnim predstavnikom narekujejo, kakšne odločitve morajo sprejeti. To je pri nas najbolj očitno pri predstavnikih samooklicanega Glasu ljudstva in Inštituta 8. marec. Ti so si uzurpirali položaj nekakšne vrhovne moralne avtoritete. Ne samo, da že skoraj štiri leta narekujejo politiko Golobove vlade, zdaj bi radi še predstavnikom opozicije ukazovali, kako naj se obnašajo. To se je pokazalo v bizarnih soočenjih Nike Kovač in Anžeta Logarja v zvezi z »afero hamburgerji«, ki pa je bila zgolj krinka za napad na desno politično opcijo.
In kako naj se predstavniki desne in sredinske opozicije temu zoperstavijo? Kako naj obvladajo samooklicane varuhe moralne čistosti, ki se v maniri sovjetskih politkomisarjev povsod vmešavajo in želijo komandirati vse in vsakogar? Treba jim je nameniti pravo mero pozornosti. Ne premalo ne preveč. Ne smejo jih ignorirati, ne smejo jih podcenjevati. So namreč zelo spretni v svojih manipulacijah, ob tem pa še izjemno agresivni. A hkrati jih ne smejo precenjevati. Ne smejo reagirati na vsako njihovo provokacijo. Naj ne igrajo po njihovih notah. Naj ne ponovijo napake, kot jo je storil Logar, ki je s tem, ko je pristal na soočenje s Kovačevo, pristal na vlogo obdolženca. Odločno jim je treba dati vedeti, da niso nikakršne moralne ali kakršne koli druge avtoritete, ampak so zgolj podaljšana roka leve politike, katere pravičništvo je povsem zlagano. Zato jim nihče ni dolžan ničesar pojasnjevati. Skratka, postaviti jih je treba na svoje mesto. In kar je ključno – ne sme se jim niti malo popuščati. To bodo namreč razumeli kot slabost.
