Piše: dr. Matevž Tomšič
Družbeno ozračje na Slovenskem je vedno bolj toksično. Nestrpnost in agresija se stopnjujeta z vsakim novim javnim protestnim shodom. Protestniki uničujejo pročelja javnih ustanov, ovirajo promet in ogrožajo varnost njegovih udeležencev, obmetavajo policiste, fizično napadajo novinarje in snemalce. Samo vprašanje časa je, kdaj jo bo skupil kateri od naključnih mimoidočih. Ljubljana preprosto ni več mesto, v katerem bi se prebivalci in obiskovalci lahko počutili varne.
In vsak nov protest je večja manifestacija norosti. Tako se je nedavno pojavil govorec, ki je zdravnikom, ki izvajajo cepljenje, zagrozil z vojaškimi sodišči (sic!). In množica mu je navdušeno ploskala. Potem se je ista množica podala na pohod po mestu in »vpadla« celo na mestno obvoznico, medtem pa pretepla še kakšno novinarsko ekipo.
Protesti zoper nasilje nad novinarji – pa tudi drugimi – so povsem upravičeni. Da lahko ljudje svoje delo profesionalno izvajajo, jim mora biti zagotovljena varnost. Fizični napadi med opravljanjem njihovega poklica so zavrženi. Samo upamo lahko, da bodo izvrševalci teh napadov kazensko odgovarjali.
Protestniki še bolj lunatični in še nasilnejši
pa nosijo osrednji mediji, ki so sedaj polni zgražanja nad takšnim početjem in zaskrbljenosti nad lastno ogroženostjo, velik del odgovornosti za razraščanje nestrpnosti in nasilništva. Nasilje se ni začelo na sredinih demonstracijah proticepilcev in zanikovalcev novega koronavirusa. Začelo se je na petkovih demonstracijah t. i. politkolesarjev, ki so bile orodje levice za rušenje Janševe vlade. In le-te so osrednji mediji intenzivno propagirali. Propagirali so tiste, ki so se neprijavljeno zbirali, ki so sistematično kršili ukrepe za zajezitev epidemije, ki so ovirali promet v središču Ljubljane, vzklikali sovražna gesla, uničevali pročelja … A mediji tega niso problematizirali. Njihovi mikrofoni in kamere so bili na voljo malodane vsakomur, ki je kaj zakričal proti vladi. Vodilni petkovi protestniki pa so postali ene glavnih medijskih zvezd. Tudi razvpiti raper Zlatko, ki je na enem od teh protestov odvzel kamero snemalcu televizije Nova24TV. To očitno osrednjih medijev tedaj ni motilo.
Sedaj pa so se našli drugi protestniki, še bolj lunatični in še nasilnejši, ki so se odločili posnemati prve. Mislili so si, da “če lahko oni razsajajo naokoli, zakaj ne bi mogli še mi”. In pritegnili so množico ljudi, ki jih prevevajo strah, razočaranje, jeza, ki za svoje tegobe krivijo “sistem”. Če smo pri politkolesarjih poslušali obrabljena levičarska gesla, kar pomeni, da je bila njihova ideološka barva jasno prepoznavna, poslušamo zdaj govorico, ki je povsem neartikulirana, brez vsebine, brez minimalne konsistentnosti. Jasno je samo to, da so “proti vsemu”.
Pošast se je obrnila proti medijem
Gre torej za politično neprofilirano množico. Zato njeni pripadniki niso tako ozaveščeni, da bi razlikovali med pravimi in nepravimi, med našimi in njihovimi. To velja tudi za medije in novinarje. Če so se do sedaj dominantni mediji lahko zanašali, da so zaradi tega, ker podpirajo protivladne proteste, njihovi ljudje varni, to ne velja več. Sedaj ne zadostuje več priponka z imenom RTV Slovenija, POP TV ali kakšnega drugega “progresivnega” medija (kot je to pred časom razlagal eden od organizatorjev nasilnih protestov) − kdaj pa kdaj lahko pade tudi po njih.
Naši mediji so hranili pošast, ki se je sedaj začela obračati (tudi) proti njim samim. S svojo pristranskostjo in političnim navijaštvom, ko je postalo dovoljeno malodane vse, kar koristi našim in škoduje ne našim, so dodobra pripomogli k degradaciji standardov spodobnosti in omike. Dosegli so, da so se začele sprožati najnižje strasti med ljudmi, kar je posledično postalo nevarno tudi zanje.
Dr. Matevž Tomšič je sociolog, univerzitetni profesor na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici ter predsednik Združenja novinarjev in publicistov.
