Piše: dr. Matevž Tomšič
Izide nedavnega referenduma o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja je bilo težko napovedati. Skoraj vse ankete so sicer kazale na potrditev zakona, a dalo se je slutiti, da se bo zgodilo podobno kot pri referendumu o zakonu o privilegiranih pokojninah, ko je večina glasovala proti, čeprav so ankete napovedovale podporo zakonu. In da, ankete so znova »udarile mimo«.
Zlahka pa je bilo mogoče napovedati, kaj se bo zgodilo, če bo vladajoča levica ta referendum izgubila. Da bo kot običajno ob takšnih priložnostih zagnala veliko histerijo pri iskanju in obtoževanju krivcev za takšen izid. Hkrati bodo njej naklonjeni mediji skušali storiti vse, da nevtralizirajo učinke referendumske poraza.
Te napovedi so se do potankosti uresničile. Levičarskim politikom in njenim podpornikom so povsem popustili živci. Res je, da nihče ne prenese zlahka poraza. Tudi desničarji niso ob svojih preštevilnih volilnih porazih ravno »skakali od navdušenja«. A očitno je, da levičarji slabše prenašajo takšne neuspehe. Prepričani so namreč v svojo moralno in intelektualno superiornost. Oni so namreč napredni, svetovljanski in človekoljubni v nasprotju z nazadnjaškimi, omejenimi in provincialnimi desničarji. Zato v primeru, da ljudstvo njihovim zamislim ne sledi, praktično ponorijo.
Tako so se ob razglasitvi referendumskih rezultatov usuli komentarji besnih podpornikov omenjenega zakona – ob asistenci dominantnih medijev – , ki so stresali jezo na vse, ki so po njihovem krivi, da so ga volivci zavrnili. Pritoževali so se, kako je bila kampanja nepoštena – seveda ne na njihovi, ampak na nasprotni strani. Da so nasprotniki zavajali, trosili neresnice in širili strah med ljudmi. Obtoževali so zdravnike, češ da so izkoriščali zaupanje, ki ga imajo med ljudmi, za podporo politični agendi. Še posebej pa so se spravili na Katoliško cerkev, češ da se je, s tem ko je pozivala vernike, naj glasujejo proti zakonu, vmešala v politični proces – ne da bi sploh prijavila svojo udeležbo v kampanji (sic!).
Gre za »staro dobro« proticerkveno in protikatoliško opredelitev, ki je značilna za slovensko levico. Velik del te ima krščansko religijo in še posebej njeno katoliško različico za nekaj motečega, kar ne sodi v »napredno« družbo. Glavnega odpora pa je dežna Cerkev kot institucija, ki predstavlja oporo tej religiji. Nekateri bi jo želeli potisniti čim dlje na družbeno obrobje. Trditev, da je Katoliška cerkev, s tem ko se je javno izrekla zoper zakon in oznanila vernikom, da ga je treba zavrniti, prekršila načelo ločenosti cerkve in države, je tipični izraz komunističnega pogleda na to problematiko. V prejšnjem režimu so se namreč Cerkev in verniki nekako tolerirali, a le če so se držali stran od javnosti. A takšen odnos pomeni segregacijo, ki nima v demokratični ureditvi kaj iskati. Katoličani – in vsi drugi verniki – so državljani z vsemi pravicami, ki jim pripadajo. Tako lahko po mili volji širijo svoje poglede v javni sferi in se opredeljujejo do različnih družbenih vprašanj. To lahko počnejo tudi verske skupnosti (poudariti velja, da so se vse večje verske skupnosti v Sloveniji opredelile proti omenjenemu zakonu). Če ima do tega pravico vsako obskurno levičarsko društvo, zakaj je ne bi imeli tisti, ki predstavljajo verujoče?
Veliko sprenevedanje pomeni tudi očitek, da so nasprotniki zakona gradili kampanjo na zastraševanju. Res je, kampanja je bila precej napeta. In referendumski zmagovalci so večkrat nastopali izrazito ideološko, pri čemer se niso izogibali močnim besedam (ubijanje, zastrupljanje), tudi pretiravanju. A levičarji praktično vsako predvolilno kampanjo gradijo na širjenju strahu pred Janezom Janšo, češ če bo zmagal on, potem bo nastopila nekakšna strahovlada. No, sedaj pa so bili poraženi z lastnim orožjem.
