Piše: Franci Kindelhofer
Je država, konkretno Slovenija, vedno dolžna pomagati nekomu zunaj svojih meja oziroma mora upoštevati tudi svoje, predvsem varnostne interese? Za kaj gre?
Slovensko zunanje ministrstvo je 19. septembra 2024 objavilo, da je odobrilo pomoč Palestini v višini 700.000 evrov. Denar je namenjen za oskrbo v vojni poškodovanih otrok v ustanovi Soča in za podporo posebno ogroženim palestinskim družinam. Podvomiti o upravičenosti takšne odločitve je zagotovo zelo kočljiva zadeva, saj gre na kraju za pomoč res zelo prizadetim in pomoči potrebnim skupinam. To, naj bi se ta projekt izvajal prek neke Fundacije Danila Türka, katere verjetni ustanovitelj nikakor ne blesti v realni oceni dogajanja v Palestini, kolikor se ne pretvarja, ni toliko moteče, če drži vest, da bedi nad korektnim izvajanjem projekta dobrodelna organizacija Karitas. Tudi vprašanje, ali si slovenski proračun to v zdajšnji situaciji lahko dovoli, bi pustil ob strani. Jaz vidim v vsej zadevi drug problem.
Splošno znano je, da je povzročitelj konflikta med Gazo in Izraelom zelo brutalen teroristični napad Hamasa 7. oktobra lani na Izrael. Ta napad je prekoračil vse civilizacijske norme. Ubiti so bili civilisti vseh starosti in spolov, ženske brutalno posiljene, žive in mrtve, otroci obglavljeni, enega dojenčka so našli celo v pečici, in premoženje izropano. Ko so se ti teroristi zmagovito vrnili v Gazo, so jih tam navdušeno, naravnost frenetično sprejeli prebivalci Gaze kot nacionalne junake in heroje. Ta dogodek ocenjuje Izrael kot drugi najbrutalnejši napad na Jude po holokavstu v Nemčiji. Na ta dan je pretila Izraelu še večja nevarnost, kot se je pred kratkim izvedelo. Pred dnevi ubiti vodja Hezbolaha Hasan Nasralah je namreč načrtoval skupni napad na Izrael v koordinirani invaziji s Hamasom iz Gaze. Zaradi nekih motenj v koordinaciji do napada s severa, z libanonske strani, ni prišlo. Tako je bila Izraelu prihranjena še večja katastrofa.
Po tem izredno brutalnem napadu na Izrael je moral Hamas računati z odločno reakcijo Izraela. Kljub grozeči nevarnosti za prebivalce v Gazi ni Hamas nič storil za njihovo varnost. Podzemni rovi in predori, ki so potekali tudi pod šolami, vrtci, bolnišnicami, niso bili na razpolago civilistom kot zaklonišča pred pričakovanim bombardiranjem. V njih so se skrivali teroristi sami, družine z otroki pa so prepustili usodi vedoč, da bodo mrtvi otroci in ženske edinstvena propaganda po vsem svetu proti Izraelu. Kar se je potem v Gazi dogajalo, nam je dobro znano. O tem, ali bi Izrael lahko kaj drugače naredil, z manj civilnimi žrtvami, lahko razpravljamo, več bodo pokazale poznejše neodvisne analize. Dejstvo je, da Hamas ni želel ustaviti konflikta, s tem da bi izpustil vsaj talce. Tako je bil Netanjahu pod hudim pritiskom tudi s strani njihovih svojcev.
V vsem času konflikta so prebivalci Gaze deležni izdatne mednarodne pomoči, ki seveda ne more nadomestiti vsega trpljenja in izgube civilnega prebivalstva.
Dotaknil pa bi se še bistva svojega pisanja. Lahko Slovenija kaj prispeva k omiljenju trpljenja Palestincev, in če, kako? Seveda, v stiski in nesreči, posebno pa še v vojni je vsaka pomoč dobrodošla. Priznati pa si moramo, da je Gaza zelo poseben problem. Na eni strani prebivalci potrebujejo pomoč, na drugi pa njihovi samooklicani zaščitniki trošijo milijone za oborožitev in vojno proti Izraelu, katere končni cilj je genocid nad Judi. Mogoče bi bilo treba premisliti, da se s pomočjo počaka, dokler Hamasu ne zmanjka denarja za rakete, ki jih izstreljuje na Izrael. Vsekakor pa je v okolici Gaze dovolj držav, tudi mnogo bogatejših, kot je Slovenija, ki lahko oskrbijo svoje sonarodnjake.
Drugi problem je oskrba ranjenih in bolnih v Evropi, otrok in odraslih. Tudi če pridejo kot ljudje, potrebni pomoči, ne moremo presoditi, kateri od njih so povezani s terorizmom in kateri ne. Otroci imajo starše, s katerimi naj se ne bi pretrgale vezi. A ti starši mogoče hujskajo svoje otroke proti nam, Evropejcem. Mnogi očetje vidijo v svojih sinovih potencialne borce za njihovo stvar. Z drugimi besedami, s takšno pomočjo si lahko pripeljemo v Evropo potencialne probleme.
Če si Slovenija finančno pomoč Palestincem lahko privošči, nimam nič proti temu. Ampak ne na naših tleh. To ni nobena fobija, to je trezno razmišljanje. Gre za našo varnost, ki je ne smemo zapraviti na račun dobrih namenov in evropskih civilizacijskih navad.
