Piše: dr. Vinko Gorenak
Te dni dobivam več vprašanj, vezanih na policijsko delo v romskih naselji, točneje z Romi. To je seveda posledica zadnjega poskusa prijetja ali privedbe mlajšega Roma na kočevskem, ki se je končal z grobim napadom na policiste. Podobno je bilo pred meseci, ko sta se policista v neki javni garaži v Ljubljani z avtomobilom umaknila na varno pred nasilneži.
Ne le novinarji ali morda policijski strokovnjaki, mislim na tiste, ki niso ali pa niso več zaposleni v policiji, tudi preprosti ljudje se sprašujejo kaj se dejansko dogaja s policijo kot institucijo in seveda policisti. Policija je vendarle represivni aparat države, ki je v osnovi zadolžena za vzpostavljanje splošnega reda in miru, kamor poleg klasičnega javnega reda in miru, moramo šteti tudi kriminaliteto, prehajanje meja, varnost prometa in splošno spoštovanje zakonodaje, ki jo sprejema zakonodajna veja oblasti. Policija ima zato tudi ustrezna zakonska pooblastila, ustrezno opremo, policisti pa so ali bi vsaj morali biti ustrezno usposobljeni za izvrševanje vseh teh nalog in da ne pozabimo, tudi ustrezno bi morali biti nagrajeni. Kje so torej razlogi za dogodke kakršen je bil v javni garaži v Ljubljani in pred dnevi na kočevskem, ko so policisti od izvajanja nalog odstopili ali pa so bili celo napadeni? Oba dogodka imata en sam skupni imenovalec, policijske naloge niso bile ustrezno opravljene ne v enem ne v drugem primeru in ne moremo s prstom kazati le na Rome, ki jih v primeru v Ljubljani pač sploh ni bilo.
Bi se to lahko zgodilo v nekdanji državi?
Glede na to, da sem v nekdanji državi opravljal naloge policista, točneje miličnika (da ne bo kdo rekel, da to zanikam), pa tudi policijskega vodje na lokalni ravni v Celju, lahko rečem, da so bile možnosti, da se zgodi kaj takega bistveno manjše, toda bile so. Sam se spomnim primera z začetkov mojega vodenja policije na lokalni ravni. V neki gostilni sta policista odstopila od intervencije zoper skupino pretepačev, ki so se ob prihodu dveh policistov združili v napad na omenja dva policista, ki sta se morala začasno umakniti. Takrat sem po temeljiti analizi stanja policista pohvalil, toda hkrati začel disciplinski postopek zoper dežurnega policijske postaje. Dežurni policijske postaje namreč v času odsotnosti nadomešča vodje. Zvočni posnetki pogovorov so namreč pokazali, da dežurni policist ni opravil svojega dela, saj ob prijavi ni zbral dovolj podatkov, kaj se dejansko dogaja v omenjeni gostilni in je na kraj pretepa poslal dva slabo opremljena policista z navodilom: »V gostilni xy je kršitev javnega reda in miru, poglejta kaj se dogaja«. Če bi dežurni policist zbral dovolj podatkov od prijaviteljice, bi lahko izvedel, da se pretepa osem ljudi, da uporabljajo palice in nože, da sta dva že poškodovana in še kaj. V takem primeru bi moral na kraj poslati vsaj šest do osem policistov z vso zaščitno opremo in vsemi zakonsko dovoljenimi sredstvi za ukrepanje. Ker pa tega ni storil, je dva slabo opremljena policista dejansko on poslal v situacijo, da sta se morala začasno umakniti. Kot lokalni vodja policije sem dežurnim policistom dal jasna navodila kako morajo ravnati v takih situacijah in kaj takega se v času mojega vodenja policije na lokalni ravni v Celju ni več ponovilo. Dežurni policist pa je tik pred upokojitvijo končal z opominom pred izključitvijo, kot se je takrat temu reklo. Je kaj podobnega zaznati v primeru javne garaže v Ljubljani in v Kočevju pred dnevi? O tem v zaključku.
Kaj kažejo raziskave?
Imel sem privilegij, da sem lahko kar dvajset let predaval študentom Fakultete za varnostne vede. Seveda je šlo za predavanja predvsem bodočim policijskim vodjem in s pridom sem izkoriščal praktično znanje, ki sem ga dobil z vodenjem policije na lokalni in regionalni ravni, pa tudi s položajem državnega sekretarja in notranjega ministra, saj sem tako imel pregled nad stanjem v policiji od lokalnega do državnega nivoja. Naj v tem kontekstu omenim dve raziskavi.
Nekega dne je k meni prišla policistka z območja Murske Sobote rekoč, da bi pri meni naredila diplomo. Seveda sem takoj pristal in jo vprašal na koko temo bi se nanašala diplomska naloga? Ni bila čisto prepričana a dejala je da bi pisala nekaj o tem kako hudi problemi so z Romi na območju Murske Sobote. Dogovorila sva se, da bo primerjala število kaznivih dejanj, kršitev javnega reda in miru, ter število kaznivih dejanj v določenem času, ki so jih storili Romi v primerjavi z ostalimi prebivalci, seveda glede na število enih in drugih. Rezultat njene diplome je bil jasen, Romi odstopajo le v primeru prometnih prekrškov v ostalih dveh primerih pa sploh ne. Študentka je na koncu spoznala, da Romi pač niso bolj problematični v vseh pogledih, kot je v vlogi policistke mislila prej.
Drug primer pa se nanaša na magistrsko nalogo, kjer je moj študent proučeval odnos med Romi, policisti in ostalim prebivalstvom. Zlasti je šlo za vprašanje medsebojnega zaupanja. Ne spomnim se podrobnosti, toda eden od rezultatov je bil ta, da Romi veliko bolje ocenjujejo zaupanje v policiste in ostale prebivalce, kot ti oboji ocenjujejo zaupanje do Romov.
Seveda se postavlja vprašanje zakaj tako, sploh pa se postavlja vprašanje zakaj je toliko problemov z Romi na Dolenjskem in zakaj takih problemov ni z Romi v Murski Soboti, zlasti v njihovi vasi Pušča, ki sem jo v vlogi notranjega ministra obiskal leta 2012. Če mi nebi povedali, da gre za romsko naselje Pušča, sploh ne bi vedel, da se sprehajam po romskem naselju.
In zakaj take razlike med dolenjskimi in prekmurskimi Romi? Odgovor se nahaja v dejstvu, da so že pred sedemdesetimi leti lokalne oblasti v Prekmurju sprejele sklep o gradnji kanalizacije, elektrike, šole, vrtca in še kaj v naselju Pušča. Česa podobnega na Dolenjskem še danes ni.
Primer Švice
V kontekstu napada na policiste na kočevskem naj omenim izkušnjo iz Švice. Leta 1992 sem s skupino strokovnjakov iz policije obiskal policijo v kantonu Thurgau ob Bodenskem jezeru. Policijske šefe sem prosil za pogovor s kakim policistom v kakem malem kraju. To se je tudi zgodilo. Šlo je za izpostavo lokalne policije v neki vasi in tam je delal le ta policist sam. Med množico vprašanj njemu, sem ga vprašal tudi to, kako ukrepa v primeru hudih kršitev javnega reda in miru. Odgovoril mi je, da v teh primerih ne kliče kolegov iz centra, ampak intervencijo opravi sam. Začudeno sem ga gledal in vprašanje ponovil, rekoč kaj naredi ko se v nekem gostinskem lokalu pretepa več ljudi. On pa je odgovor ponovil, da ukrepa sam. Tega nisem razumel, zato je posredoval regijski šef policije, ki me je spremljal, za ženo je imel Slovenko in je poznal tudi naše razmere. Takole približno je dejal. Veste tukaj so razmere drugačne kot v Sloveniji. Tole je policist, ki tu dela že trideset let in vsi ga poznajo in vsi ga spoštujejo. Ko on v primeru po katerem sprašujete, vstopi v gostilno, kjer je pretep, je pretepa konec, ker je naš policist pač avtoriteta katerega prisotnost spoštujejo vsi, če bi ga kdo skušal napasti, bi velika večina prisotnih stopila na njegovo stran in ga zaščitila, saj je njihov policist. Obnemel sem, kar malo sram me je bilo, saj je to povedal njihov policijski šef, ki je poznal njihove razmere pa tudi razmere pri nas v Sloveniji. Lahko potegnemo kak zaključek iz tega in primer v Švici primerjamo s primerom v Ljubljani in na kočevskem? Primer sem na svojih predavanjih študentom, zlasti bodočim policijskim šefom predstavil vsako leto in jih vprašal kdo naj kaj stori, da bomo tako stanje dosegli tudi v Sloveniji? Običajno odgovora nisem dobil, zato sem jim dejal da ljudi pač ne moremo menjati, lahko pa spremenimo policijsko delo, a žal se do danes stvari niso spremenile na bolje.
Kje so razlogi za tako stanje?
Seveda si ne domišljam, da bom v tem prispevku naštel vse razloge za tako stanje v naši policiji, toda naštel bom le nekaj razlogov, ki so v zadnjih letih pripeljali do stanja, ko policisti odstopajo od opravljanja uradnih nalog ali pa so pri tem celo žrtve.
Naj spomnim na dogajanje v času zadnje Janševe vlade med leti 2020 in 2022. Kot vsi vemo je prišlo v tem času do masovnih in nasilnih protestov, na katerih je policija pač ukrepala v skladu s svojimi pooblastili. Pri tem ni nepomemben podatek, da je bilo ob enakih dogodkih v letih 2012 – 2013, ko sem bil notranji minister, kot tudi v že omenjenem času tretje Janševe vlade vedno poškodovanih veliko več policistov kot nasilnih protestnikov. Uradne številke so javno znane. Seveda se je potrebno vprašati kdo je bil torej bolj nasilen, policisti ali nasilni protestniki. Ob vsem tem smo v Sloveniji lahko gledali zmerjanja policistov, žaljenja njih in še kaj. Česar takega nismo videli v Bruslju, Parizu ali Berlinu, tam so policisti odločno ukrepali z uporabo vseh prisilnih sredstev.
V času zadnje Janševe vlade so bili nasilni protesti v času COVID krize še posebej množični. Kot že rečeno, policisti pa so ukrepali v skladu z zakonskimi pooblastili. In kaj se je zgodilo po nastopu vlade »Golobnjaka«?
Šef »Golobnjaka« je osebno sprejel nekatere organizatorje nasilnih protestov, kot je Zoran Stevanović in jim izrazil podporo, nasilnim protestnikom so vrnili že plačane globe, v kazenski postopek pa so spravili okoli petnajst policijskih šefov, ki so vodili policiste, ki so zakonito ukrepali proti nasilnežem. Taka početja seveda pomenijo grobo žalitev za policijske šefe in vse policiste. Posledično policisti danes raje pogledajo na stran kot da bi videli in obravnavali take ali drugačne kršitelje. Za varnost države in državljanov, pa je to več kot alarmantno.
Policisti niso problem, problem je vodenje v policiji
V luči mojih praktičnih, zgoraj opisanih primerov, kot tudi ob tem, kar se je zgodilo v javni garaži v Ljubljani in pred dnevi na kočevskem, se mi vse bolj potrjuje prepričanje, da terenski policisti, ki opravljajo vsakodnevne policijske naloge, dejansko niso kaj posebej problematični. Mnoge diplomske in magistrske naloge na to temo, me prepričujejo v to, da ima naša policija problem v vodstvenem kadru. Ne le da je teh veliko preveč, glede na število terenskih policistov, je problem zlasti v vodenju, tako na lokalni, regionalni, kot tudi na državni ravni. Tako v primeru v Ljubljani, kot tudi v primeru na kočevskem je po moji oceni odpovedalo lokalno ali pa tudi regionalno vodstvo. Nedopustno je, da so nad skupino nasilnežev v javni garaži v Ljubljani poslali dva policista, ki sta se morala umakniti, prav tako je nedopustno, da so na prijetje in privedbo mladega Roma v romsko naselje poslali nekaj policistov, ki so bili množično napadeni. Vedno mora biti v igri varnostna ocena policijskih šefov, ki morajo oceniti vse okoliščine nekega varnostnega dogodka in morajo na kraj poslati zadostno število policistov s pravo opremo, da bodo le ti lahko nalogo zakonito in učinkovito opravili. V primeru javne garaže v Ljubljani je analiza policijskih šefov pokazala, »da sta policista ravnala prav, ko sta se umaknila« s čimer se strinjam. Toda manjka bistvo, to pa je odgovornost policijskih šefov samih, ki je le dva slabo opremljena policista poslala na hordo nasilnežev v omenjeni garaži. Kaj bo pokazala policijska analiza dogodka na kočevskem bomo še videli, sklepam pa, da si bodo policijski šefi tako ali drugače umili roke, čeprav je evidentno, da so za napad na policiste odgovorni prav oni.
Kaj storiti?
Splošno ljudsko prepričanje, ki ga priročno povzemajo tudi mnogi politiki je v tem, češ policija je tista, ki lahko in mora narediti red med Romi. Zgoraj opisani primer iz Pušče pri Murski Soboti nas prepričuje v nekaj nasprotnega. Tudi sicer je znanstveno dokazano, da je policija zadnja v vrsti za reševanje problema Romov. Ravnati mora namreč represivno tako kot v primeru vseh drugih državljanov. Za spreminjanje stanja med Romi so pred policijskim ukrepanjem potrebni ukrepi na področju infrastrukture, šolstva, zdravstva, notranjih zadev in še mnogi drugi ukrepi, šele nato je na vrsti policija. Na to opozarjajo tudi ugotovitve komisije dr. Antona Olaja, dolgoletnega policista in policijskega šefa na območju Novega Mesta, ki je bil v zadnjem mandatu vlade Janše generalni direktor policije, in je omenjeno komisijo tudi vodil. Ugotovitve in priporočila omenjene komisije so jasne in praktične. Komisija je pripravila serijo konkretnih členov zakonskih sprememb in sprememb podzakonskih aktov, ki bi jih v ustrezen postopek morala poslati Ministrstvo za izobraževanje, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ter Ministrstvo za notranje zadeve. Toda v »Golobnjaku« so vse to vrgli v koš za smeti. Tudi skupina županov je omenjene predloge zakonskih sprememb povzela in jih poslala v »Golobnjak«, a doživeli so enako usodo, danes pa jokajo in stokajo, da je treba nekaj ukreniti.
