Piše: dr. Matevž Tomšič
Nedavno smo bili v oddaji Tarča na TV Slovenija priča pomembnemu samorazkritju. V njej so namreč gostovali nekateri najbolj izpostavljeni predstavniki protestniškega gibanja iz časa tretje Janševe vlade. Da, gre za tiste ljudi, ki so vsak petek kolesarili ali kako drugače demonstrirali proti domnevno zatiralski oblasti.
Sedaj so pa bili postavljeni v položaj, da pojasnijo svoj odnos do aktualne levičarske vlade. Na očitke, zakaj ob očitni oblastniški samovolji ne protestirajo, tako kot so še v prvi polovici tega leta, je eden od njih odvrnil nekako v tem slogu: mi smo leva civilna družba, zato od nas ne morete pričakovati (kaj šele zahtevati), da demonstriramo proti levi vladi; proteste proti njej naj organizira desna civilna družba.
Nasploh je bila celotna oddaja pravi festival sprenevedanja tistih, ki se javno razglašajo za »glas ljudstva«. Izgovarjali so se, kako da to, kar počnejo Golobovi, ni nič tako zelo resnega, pa da so od stalnega protestiranja že utrujeni in da se nasploh ni mogoče z vsem ukvarjati itd., itd. Vendar so na koncu vseeno urbi et orbi oznanili to, kar je bilo vsakemu malce boljšemu poznavalcu razmerij v slovenski politiki in družbi jasno od samega začetka – da so namreč samo politični aktivisti, da so podaljšana roka levega političnega tabora!
Da ne bo nesporazuma. Politični aktivizem je nekaj povsem legitimnega. In vsakdo se ima pravico sam odločiti, kdaj se bo in kdaj se ne bo javno angažiral. Drugače povedano: vsakdo lahko navija za »svoje« in protestira proti »njihovim«. Tako kot na nogometnih tekmah, ko navijači ploskajo, kadar ima žogo njihovo moštvo, in žvižgajo, ko pride do žoge nasprotno moštvo. Temu se v demokraciji reče svoboda izbire. In tudi prej omejenim (nekdanjim) protestnikom je nihče ne odreka.
Problem je v tem, da so se ti zadnji dve leti prikazovali kot zastopniki interesov običajnih državljanov, kot tisti, ki so nosilci nekakšne obče ljudske volje. Predstavljali so se kot civilnodružbeno gibanje, ki nima nič s strankarsko politiko. V bistvu pa so samo politični navijači, ki so želeli »nenaše« spraviti z oblasti in znova ustoličiti oblast »naših«.
Pri tem so zelo problematično vlogo odigrali dominantni mediji, vključno z obema največjima televizijama v državi. Ti so ves čas ne samo promovirali ideje »kolesarskih« protestnikov, ampak so tudi prepričevali slovensko javnost, da so ti protestniki neodvisni od politike. Sedaj pa se isti mediji čudijo in pritožujejo, kako da se ob Golobovih škandalih javno ne angažirajo. So bili res tako naivni, da so verjeli v njihovo neodvisnost? Ali pa gre za sprenevedanje? Težko je namreč verjeti, da izkušeni novinarji, uredniki in voditelji ne bi poznali dejanskega stanja.
Z demokratičnega vidika je pomembno, da je civilna družba pluralna, kar pomeni, da je sestavljena iz skupin z različnimi svetovnonazorskimi opredelitvami in političnimi afinitetami. Tako je vsaka oblast ne glede na politično barvo deležna državljanskega nadzora. Vendar je v Sloveniji ta čas levi del civilne družbe izrazito prevladujoč (podobno kot je levi del politike); medtem ko je njen desni del zelo pasiven. Treba je reči, da ima slednji bistveno slabše pogoje za delovanje. Desno usmerjeni posamezniki morajo svoj civilnodružbeni angažma opravljati v svojem prostem času, medtem kot imajo levičarji na voljo celo mrežo od države financiranih nevladnih organizacij, kar pomeni, da se lahko grejo nekakšne poklicne aktiviste. Vendar bo tudi desnica morala najti mehanizme, ki bodo spodbudili aktivni državljanski angažma ljudi. Le na ta način bo lahko mobilizirala svoje – sedaj precej apatično – volilno telo.
