Če bi volilna kampanja trajala še kakšen mesec dlje, bi izvedeli še marsikatero banalno zanimivost. Zadnji hip se je s svojim znanjem pohvalil kandidat svoje stranke Marjan Šarec, ko je povedal, da je imel šest popravnih izpitov. Na srednji lesarski obrtni šoli, ne pri študiju vesoljske tehnologije. Šarec je to sam povedal in to s takšnim navdušenjem, kot da je šlo za zlati znak genijalnosti in ne za gnilo jabolko neznanja. S tem je hotel dokazati, da je polno kvalificiran za mandatarstvo in za vodenje nove vlade. Če bi naše dvorno novinarstvo bilo kaj vredno, pa ni, bi Šarec moral pred kamerami izdelati stol, da se vidi, kje je padal. Namesto tega pa ga mediji povzdigujejo na raven izdelovalca sofisticirane kredence. Potem ni čudno, da je vse več namigov, da je po načelu “koline in modra kuverta” naredil tudi sprejemni izpit na AGRFT. In da se je spečal z razvpitim tajkunom Bojanom Petanom.
V resnici je neznanje princip, po katerem vladajo socialistične, komunistične in nasploh leve vlade. Dober primer je, kako je v vladi Mira Cerarja imela ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc tako rekoč na reverz podpisano pomilostitev za celoten mandat in ne glede na to, kaj bo in kaj je storila. Zagrešila pa je uvod v zdravstveni genocid Slovenk in Slovencev. Miro Cerar seveda ni imel druge možnosti, kot da je to mortalitetno dejavnost ministrice podpiral, saj je tudi sam pravno opravilno nespodoben in ima visoko kvalifikacijo pravnega neznanja. Zato se prepira z vrhovnim sodiščem, ne verjame računskemu sodišču, viha nos nad ustavnim sodiščem in nek prekršek, ki še izrečen ni bil (posojilo SDS) razglaša najprej za hudo kaznivo dejanje, potem pa malo popusti v neznanju in doda, da gre za velik prekršek. Kar je pa spet relativno, ker je vse več dokazov, da se njegova stranka predvolilno financira iz drugega tira. To pa pomeni, da je Cerar povsem iztiril in tudi njegovi kandidati na terenu vedo, da je konec hausbala. Kar ni nobena tragedija, bo pa to osiromašilo parlamentarni demokratični prostor in ga oskubilo za kakšen lik iz psihiatrije. Cerar tudi v rednem mandatu ni vedel, kaj v resnici govori, zato tudi zdaj prodaja laži in izmišljije kot je tista, je histerično kričal, “kako si drznete Magni v Mariboru reči lakirnica, ker se tam gradi tovarna avtomobilov za 4000 zaposlenih”. Saj vem, da ima Bog bolj pomembno delo, ampak tokrat bi ga pa lahko malo užgal po jeziku. Posebej se sploh ni treba mučiti z resnico – samo v pogodbo med Magno in vlado se vpogleda, pa je jasno, da človek laže. Lagati pa se ne sme ne po božjih zapovedih in ne ko gre za kampanjo – v njej se lahko samo obljubljate med in mleko, kar pa ni laž, ampak politični nateg.
Znanje Dejana Židana, vodje komunistične partije, je tudi zelo vprašljivo. Kot izvedenec za prašičerejo je sesul to živinorejsko dejavnost v Prekmurju, njegova stranka pa je te metode uporabila tudi na ravni vlade in države, le da ni šlo za prašiče, ampak za ljudi. Židan se tudi ni pripravljen učiti se, učiti se in učiti se (Lenin, Tito), ker je bil nadvse užaljen, ko je po to toči in peronospori s teranom dobil prijateljsko opozorilo, da vinogradništvo ni prašičereja. Kar je zelo res, samo on tega še danes ne verjame. Je pa Krašovce nategnil tako zelo, da še danes prisegajo, da je teran samo njihov, Hrvati pa adijo. Tu smo seveda že na terenu komunistične prevare in večne laži.
Židanovi so seveda v tem predvolilnem boju uporabili marsikaj iz udbovske zakladnice dedkov in očetov – grožnje, cenzuro in podobno. Definitivno pa so se v novejšo zgodovino zapisali kot Stranka klošmerl (Sk), pri čemer si upam trditi, da ni pravega opravičila za tolikošno količino primitivizma in zastraševanja nad pisoarji.
Ko sem že omenil primitivizem, ne morem mimo Karla Erjavca. Iz dneva v dan je bil v tej kampanji bolj nizko, pomembno nižino pa je dosegel na soočenju, kjer sta s Šarcem tekmovala, kdo bo bolj histeričen in kdo bo komu uspešneje pljunil v obraz. Resnici na ljubo je bil zmagovalec Erjavec, ko je Šarcu poočital, da je nabadal njegovo ministrico za okolje, kar je končno bilo na ravni vokabularja koalicije sovraštva Janković-Erjavec. Ne glede na to pa zna Erjavec odigrali tudi partijo gosposkosti in davkoplačevalske eminentnosti. Kot varovana oseba je pred dnevi iskal kondicijo po arbitražnem Umagu, spremljala pa sta ga varnostnika – eden je sprehajal njegovega psa, drugi pa njegovo ženo. Vse skupaj je bilo finančno na ravni treh obljubljenih pokojnin – 1000 evrov.
Luka Mesec pridno ohranja raven svojega ekonomsko-političnega neznanja in ne odstopa navzgor, ker je to prezahtevno. Še vedno se mu zdi genijalna tista o slovenskem izvozu kot ahilovi peti, zato je tudi na zadnjem soočenju to spet razlagal in pojasnjeval. Na obrazu pa se mu je videlo, da zdaj pa tudi sam sebi več ne verjame. Imel pa je nekaj ustreznih boljševističnih in stalinističnih izpadov o obubožanem proletariat, v žepu pa je imel zadnjo plačilno listo v višini 5000 evrov. Po vsem tem me ne čudi, če je šef udbe in partije Milan Kučan v stiski obiskal generalnega direktorja RTV Igorja Kadunca in mu zaukazal, da naj vendarle nekaj naredi, da njegovi ne bodo izpadli še večji bebci na zadnjem soočenju. Pa ni pomagalo.
So pa tile časi prinesli tudi prvovrstna napotila, kako in koga voliti. Dekan filozofske fakultete tovarišica Roman Kuhar je na primer vse moške študente in profesorje razglasil za ženske. Neko nenavadno bitje, ki si pravi Muki in ima s.p. masažni salon intelektualne storitve, pa se je dal v imenu protifašistične fronte stalinistične falange povabiti v medije, kjer je razlagal, kako se je treba z vsemi sredstvi upreti sovražnemu govoru in strahu pred strahom. In naj bi danes po Ljubljani spet malo razbijali in ogrožali javno moralo. Slovenac Remzo se je “pritožiu”, ker je dobil v poštni predal SDS vabilo na volitve in je spisal pismo bralca, kako grozno da mu je. Vem samo to, da v rodni mu domovini teh težav ne bi imel, pa se tega nekako ne spomni. Oni drugi Safet, ki bi Možino z avtom, pa Slovencem sporoča, da naj jedo govna, ker da v Bosni ni nobenega navala migrantov. No, ga ni več, ker jih kakšnih 200 vsak dan pride k nam. Dragan Matić spet kandidira, tokrat v imenu JLA, oni Kamel pa v imenu Palestinske države. Zoran Janković se je lastniško spravil še nad pokopališče v Šentvidu, kar pomeni, da bi po farmacevtki rad zlorabil še mrtve. Tam je dovolj velika skupna parcela, da bi lahko sezidal nekaj prestižnih blokov za nekrita posojila pralnice denarja NLB. Pomočnica odgovornega urednika Draga Kosa – Tjaša Slokar Kos s POP TV mirno objavi tvit, “smrt SDS”, Hrvat Oliver Frljić pa v imenu slovenske gledališke umetnosti sramoti Slovenijo po Evropi s predstavo, ki je milo rečeno odrska pornografija in degutantno norčevane iz krščanstva.
In ne me po vsem tem vprašati, čemu bom volil SDS in Janšo.
