(Pisma – od zmage do zmage) Muzej norosti Tanje Fajon

Piše: Vinko Vasle

Ko je konec januarja lani Marjan Šarec odstopil in za predsednika vlade nastavil Janeza Janšo, se je seveda med našimi levičarji in neokomunisti pripetila tragedija. Nekateri še danes niso prišli k sebi, na primer Robert Pavšič, ki sicer velja za maminega polintelektualca. Ta se je postopoma iz poslanca prelevil v poštarja, poleg tega pa ima občasne živčne napade v parlamentu.

Zelo prizadet je na primer ponosni naslednik morilcev Marko Koprivc, ki se je v stiski zatekel v leto 1945 in ne najde poti ven. Matjaž Nemec, kljub izvrstni izobrazbi zasebnega šolstva od Šarčevega odstopa dalje v parlamentu uporablja govor “saj ni res, lahko pa bi bilo”, kar pomeni, da je iz resničnosti zaradi vladavine Janeza Janše mentalno odpotoval vase, kjer je našel preteklost, s katero se ne more sprijazniti. Jaz se tudi ne bi. Hudo zadeta je poslanka Levice Violeta Tomić, kar neizobraženi domobranci in desničarji pripisujejo uporabi nekaterih drog, kar pa ni nujno. Kot predsednica odbora za kulturo igra vlogo popadljivega psa, ki sicer laja, ugrizniti pa nima kaj. Njeni nastopi so tudi dokaz, da ni čudno, če se je morala posloviti od igralskega poklica, ker v teatru moraš znati igrati norost, v parlamentu pa si lahko tudi nor. Franc Trček pa se je po pripovedovanju v kuloarjih in bifejih od vsega hudega zatekel v alkohol – v glavnem opozicija je naša mala avstralska klinika.

A to seveda ni vsa tragičnost v časih Janševe diktature. Najslabše jo je odnesla predsednica stranke Socialnih demokratov in evropska poslanka Tanja Fajon. Zaenkrat po njenem nastopu v EU parlamentu še ni jasno, ali je dokončno znorela, ker strokovnjaki začasno menijo, da je šlo za tipičen histeričen napad ženske na pragu menopavze, kar je v nekaj debelih študijah opisal že psihoanalitik Sigmund Freud. A če smo natančni, ta ženska ima množico razlogov tako za norost kot za histerijo. V lastni državi je namreč izpostavljena dogajanju, ki je katastrofalno. Vzemimo samo diktatorjeve napade na novinarje, o čemer piše ves progresivni levičarski tisk, dokaza za to pa Fajonova ne more najti, kajti to je bistvo diktature – da nekaj je, pa se ne vidi. In kdo ne bi vsaj malo znorel, če na tujem razglaša skorajda o mrtvih množicah naših novinarjev, potem pa oni Sophie in’t Veld, ki se je specializirala za umore novinarjev v Sloveniji, pred nosom doma umorijo njenega novinarja. Fajonovo je tudi to močno prizadelo, saj s Sophie z roko v roki analizirata slovenske medijske pomore.

Poročilo o stanju pravne države na področju medijev o Nizozemski govori zelo grdo in skuša ustvariti vtis, da v Sloveniji v resnici vlada popolna svoboda. Kar je vprašljivo zaradi treh tvitov Janše, v katerih je skorajda fizično napadel nekatere novinarje rekoč, da niso napisali resnice. Na Nizozemskem si novinarji praktično ne upajo pisati o ničemer, v resnici lahko samo hvalijo Fransa Timmermansa, ki  zaradi Janševega napada na komunistične sodnike in medije z njim noče na skupinsko fotografiranje.  Medijsko utišanje v tej deželi je tako hudo, da se seveda Sophie ne upa ukvarjati s svojim problemom, zato se je odločila  za manjše zlo – za Slovenijo. Vse to še kako vpliva tudi na Fajonovo, ker ji Nizozemska kvari ugled resnicoljubne ženske, ko spregovori o Sloveniji.

Kot zgledna komunistka iz ukradene judovske vile je zadnjič doživela udarec z macolo, ko je judovska organizacija Janši podelila odlikovanje. Menda leta po vili in kriči, da se ne bo deložirala. Kot komunistka seveda stavi tudi na pomembne spremembe na področju spola in družinskih zadev. Zato je upravičeno napadla Viktorja Orbana, češ, da ima preveč otrok, pa še levičarska zgodba o 271 spolih se ni preveč prijela med narodom. Celo njeni komunisti so proti temu, da se odpravita ata in mama in da spolno vzgojo v vrtcih in osnovnih šolah predavajo agenti LGBT ideologije.

Tudi zato je zadnjič v EU parlamentu na meji med histerijo in norostjo napadla lastno državo in debelo jo je gledal celo njen tesni prijatelj Timmermans. Edino zdravilo zanjo bodo volitve, da bo imela čas za zdravljenje.