Piše: Miro Petek
Vsem, ki premorejo malo več zgodovinskega spomina, je dobro znana izjava Milana Kučana, da resnica ni ena, da ima vsak pravico do svoje resnice. Ta moralni relativizem je Kučan naplavil v času, ko je bilo treba ovrednotiti našo polpreteklo zgodovino in se soočiti z dejstvom, da so se med drugo svetovno vojno in po njej dogajale brutalne likvidacije. Kučan, ki je bil in ostaja mojster subtilne manipulacije, je s svojo tezo o pravici vsakogar do svoje resnice sporočal, da krivde zločincem ne bo mogoče dokazati. Res so poboji, njihovi naročniki in rablji ostali brez sodnega epiloga in kazni. Takrat je v enem daljšem tekstu Kučanovo tezo o več resnicah spodbijal − in nekdanjega partijskega šefa tudi ustrezno podučil − dr. Tine Hribar.
Kajti resnica je ena.
Slovenija ima težave s pritlikavimi – v vsej raznolikosti te besede − in pokvarjenimi politiki, v triptihu majhnih političnih prikazni Kučana in Goloba v enem kotu temnega trikotnika tiči tudi predsednica države Nataša Pirc Musar. O romski problematiki je na seji parlamenta, ki je bila sklicana na njeno pobudo, izjavila: »Ker smo skupaj zavozili, smo danes skupaj odgovorni, da poiščemo rešitve.« Tako kot Kučan tudi Pirc Musarjeva manipulira, ko sporoča, da smo vsi zavozili in smo vsi krivi za nastalo situacijo z Romi. Ta kolektivna krivda kakopak napeljuje k temu, da na koncu ni nihče kriv. Politična odgovornost za nastalo situacijo je na nosilcih oblasti, vladi in vseh njenih podsistemih, politično odgovornost in moralno krivdo pa nosi tudi predsednica države. Pirc Musarjeva je vedela za vse zlo in kriminal, pa s pozicije svoje funkcije na to ni opozarjala, sedaj pa bi to krivdo in predsedniško impotenco delila z nami.
Predsednica, nikar na nas, navadne državljane, prevračati svoje odgovornosti!
In da ne govorimo o tem, da je tovrstna delitev krivde na ves narod sprevrženo početje, takšne obtožbe so se skozi zgodovino pokazale za zelo nevarne in nesprejemljive. Nemci kot narod po drugi svetovni vojni niso bili kolektivno krivi za holokavst in vsa grozodejstva. Na nürnberškem procesu so sodili posameznikom. Enako velja za nam zelo bližnji genocid v Srebrenici, kjer srbski narod kot celota ni bil spoznan za genocidnega, so pa na Mednarodnem kazenskem sodišču za nekdanjo Jugoslavijo v Haagu sodili Karadžiću, Mladiću, Tolmirju, Popoviću itd. Če Pirc Musarjeva ne bi prebirala samo svojih kapitalskih naložb in tekočega računa, ampak bi pogledala malo čez, vzela v roke kakšnega Karla Jaspersa ali Hannah Arendt, s svojimi izjavami ne bi tako zavozila.
Krivda je individualna, tovarišica Nataša Pirc Musar, kot predsednica države in kot moralna avtoriteta pa morate sprejeti politično in moralno odgovornost.
Pirc Musarjeva je napaka slovenske politike. Predsednica je sicer zelo aktivna v javnosti, vendar brez prave vsebine. Mediji ji skušajo graditi močno osebno blagovno znamko, vendar ženska nima karizme in kljub vsemu življenjskem prestižu na trenutke deluje prav ruralno. Res je, da ustava predsedniku države ne daje kaj veliko vladarske moči, zato je težišče njenega dela ustvarjanje občutka delavnosti, dejavnosti in prizadevanj za reševanje problemov v državi. Vidnih rezultatov pa ni, ob stalni pojavnosti in z vsemi neumnimi početji na socialnih omrežjih (spomnimo se le enega primera, ko se je posnela, kako se v predsedniški palači baše z vampi) daje videz aktivnosti, pri čemer se zanaša, da odsotnost vsebine in njene praznine slovensko ljudstvo ne bo zaznalo. Ker je intelektualno zelo šibka, gradi na gostobesednosti, z navzočnostjo na vseh mogočih vaških procesijah po Sloveniji Pirc Musarjeva skuša ustvariti vtis, kako je ena izmed nas. V resnici pa je del bogate rdeče kapitalske in politične buržoazije, ki ji je pohlep temeljna lastnost.
