10.4 C
Ljubljana
ponedeljek, 19 aprila, 2021

Patologija bolečine in ubijanje resnice

Piše: Dr. Janez Suša

V parlamentu smo bili v ponedeljek 15.2.21 priča 12-urnemu skupinskem izlivu neizrekljive bolečine levih postkomunističnih strank, tako imenovane koalicije KUL. V bistvu gre za proces žalovanja, zaradi izgube dolgoletne ljubljene oblasti. Nenadno izgubo oblasti, zaradi zahrbtnega izdajstva Šarca, pred letom dni 27.1.2020, žalujoči niso nikoli duševno preboleli, predelali in ponotranjili. Mešanica zanikanja, besa, žalosti in obupa, je morala izbruhniti na plan. Žalovanje je proces, ki vodi k ozdravitvi ranjene duše. Temeljit izliv bolečine, izbruh joka in stoka, je začetek zdravljenja in praviloma olajša dušo pacienta. Psihiatrija priporoča:  »Izbruhaj iz sebe, izkriči svojo bolečino na plan, med ljudi, da ti bo potem lažje!«. Temu smo bili gledalci priča pred TV zasloni.

Vse se je dogodilo tako bliskovito hitro, da za pravo žalovanje levičarjev sploh ni bilo časa. Najprej šokantno izdajstvo Šarca z nenadnim odstopom, potem neuspel poskus izsiljevanja predčasnih volitev, zatem nova vlada premiera Janeza Janše,  takoj zatem strahotna epidemija. Globoko pretreseni, zakal-KUL-ulirani pacient, je ves čas svoje kalvarije životaril na konjskih injekcijah hormona sreče, ki jih je dnevno dobival v rit od medijev, kot so RTV, POP,  od partijskega časopisja, ter levih radikalnih kvazi intelektualcev.

Iskanje zunanjega krivca

Prva faza žalovanja je zanikanje, bes in iskanje zunanjega krivca. Gospod Jani je svoj bes in bolečino s žolčno retoriko prelil na (po njegovem) zunanjega krivca, na premiera Janeza Janšo, češ da je kriv za visoko smrtnost med starostniki. V duševni stiski žalovanja je čisto pozabil, da si je prav on v parlamentu demonstrativno strgal masko z obraza, rekoč: »Tega jaz ne bom nosil!«. Morda so to objestno dejanje nekateri kasneje plačali s svojim življenjem. Morda tudi zato, ker leve vlade že desetletja niso zgradile nobenega novega doma za ostarele. Vendar, kaj zato, revolucija zahteva žrtve, več ko jih je, bolje za revolucijo. Gospod Jani bi si za oblast in lastno pomembnost, še kožo strgal z obraza, ne le masko. Hudo se je že naveličal, da je v vsaki novi stranki novega obraza, le konjski hlapec, za kidat gnoj iz enega na drugi kup.

Obredno žrtvovanje

Pri žalovanju pomaga tudi obredno žrtvovanje. Mlado lepo levo jagnje, ki krepko sesa pri mami državi, ali lepo tolsto ovco na paši v Bruslju, je bilo KUL-ašem škoda zaklati na žrtveniku revolucije. Zato so za zakol izbrali starega, že odpisanega neplodnega kozla Karla-Viktorja. Naj šprica na oltar revolucije še zadnja kaplja moje krvi, je bilo Viktorjevo osebno žalovanje za izgubo oblasti. In nečastno slovo.

Bajke in mistične blodnje

Gospa Maša je svojo žalost izpovedala bolj po osnovnošolsko. Povedala je bajko o žabi in škorpijonu, ki je prepričal žabo, da si ga naloži na hrbet in z njim preplava reko. Sredi reke, škorpijon ni mogel preko svoje prvinske narave in pičil ubogo žabo, ki je zato umrla. Škorpijon pa utonil. »Kratkovidnim,  strahopetnim in oportunističnim« poslancem SMC in DESUS (tvit Tanje Fajon),  je hotela gospa Maša dopovedati, da je zlobni škorpijon premier Janez Janša, oni pa ta uboga naivna žaba. V duševni stiski žalovanja se ni zavedala, da je v resnici ta uboga naivna žabica ona sama,  zlobni hinavski škorpijon pa Šarec, ki je 27.1.2020 sredi reke nenadoma smrtno pičil vso svojo bivšo in sedanjo koalicijo KUL, na kateri je veselo jahal. Sedaj si ga je, v duševni stiski žalovanja, žabica znova naložila na hrbet, brez da bi v zameno prišla do oblasti in/ali denarja. Šarčev pik je bil tako maligen, da si levičarji ne bodo opomogli niti do naslednjih rednih volitev. Ali še dalj.

Gospa Alenka je svojo bolečino in zatohlo karmo prelila v zanikanje in mistiko. V duševni stiski žalovanja za izgubo oblasti, je proglasila zmago: »Proti Viktorju je glasovalo le 7 poslancev! Za Viktorja pa 40 poslancev! To je v bistvu zmaga!«  Razumeti je treba, da se globoko žalujoči, v duševni stiski zaradi hude izgube,  včasih zatečejo tudi v mistične blodnje in verjamejo v reinkarnacijo ali posmrtno življenje oblasti.

Maščevanje komunistov

Gospod Mesec je pri žalovanju razkril svojo temno plat meseca. »Mi komunisti, vsi polno ritni levo kulturni malomeščani,  bomo žalovanje prelili v maščevanje! Zaradi izgube oblasti, zahtevamo in proglašamo krvno maščevanje! Mi smo moralni zmagovalci! Mi imamo moralno pravico do maščevanja! Kjerkoli, komurkoli, na ulici in vsepovsod. Ker, dokler traja revolucija, ni počitka! Mi imamo trajno moralno pravico do oblasti!«

Čeprav ga je veliki Karl Marx učil, da je kapital in denar nagnusen, so se mu ob misli, na milijone izgubljenega denarja, za bedno klošarsko levičarsko kulturo, močno pocedile sline. »Preklet naj bo dan, ko nismo vstopili v Šarčevo koalicijo in zavzeli Ministrstvo za Kulturo! Preklet naj bo dan, ko smo zrušili Šarčevo vlado!« Od žalosti je komaj še požiral sline. »Le komu bomo sedaj tvezili stare indijanske zgodbe Karla Maya?« je globoko v sebi bridko žaloval. Zraven pa za svoje domišljave politične napake in totalen poraz, hinavsko obtoževal premiera Janeza Janšo, kakšna sramota da je za državo in celo Evropo.

Nespoštovanje do žalujočih

Preobširno in pretežko bi bilo sedaj opisati vse pretresljive krike obupa, hlipanja, rotenja in zaklinjanja žalujočih KUL-ašev. V 12-urnemu skupinskem izlivu neizrekljive bolečine je vsak posamezni član KUL-a podrobno izpovedal, kako je osebno doživljal to pretresljivo, nenadno izgubo oblasti, kako je to hudo, kako ga kljuje v srcu in trga v duši. Bolečina je skratka globoka, strahotna, nepojmljiva in vseobsegajoča.

Ta pretresljiva nesreča in srhljiva bolečina, nikogar ne more pustiti hladnega. Nihče ne more brezčutno gledati te agonije žalujočih KUL-ašev na poti v skupinski samomor, vsemu ljudstvu na očeh. Žalujoči kličejo na pomoč, potrebujejo tolažbo, vence, rože, sveče, topel objem, čaj z limono, duševno podporo, skupinsko psihoterapijo in paliativno oskrbo. Konjske injekcije hormona sreče ne pomagajo več. Predvsem pa žalujoči kričijo in zahtevajo sožalje in spoštovanje. Sožalja in spoštovanja pa jim premier Janez Janša ne more in noče izkazati. Saj si ga ne zaslužijo. Zato ga nameravajo ubiti.

Objektivno dejstvo je, da je bila KUL-ovska »destruktivna brezupnica« dne 15.2.2021, res lovska in do konca bedna. Nevredna sočutja in spoštovanja kogarkoli, ne samo premiera Janeza Janše. Dejstvo pa je tudi, da razen Slovenije, ni dežele na svetu, kjer bi bolj sovražili tistega, ki ni povprečen. Slovenci imamo po dolgem času vrhunskega premiera, narodnega voditelja in državnika, politika 1. evropske lige. Tudi tega levičarji zavestno, podzavestno in zavistno, ne morejo prenesti in tudi zaradi tega, pozivajo k umoru premiera Janeza Janše.

Ubijanje resnice

Najprej pa hočejo ubiti resnico. Večinski levičarski mediji, domači in tuji (po njihovem naročilu), se na veliko zgražajo in najostreje obsojajo tvite premiera Janeza Janše, ter ga skušajo utišati. Zagnali so celo dramo. Resnica, dejstva in argumenti, so premierjevo edino orožje proti  hujskaškemu, neresničnemu in nepoštenemu poročanju. Zakaj bi položil edino orožje, ki ga ima? Zakaj naj bi bilo nekaj slabega in žaljivega, če je premier Janez Janša bruseljskemu časopisu POLITICO in novinarki Lili Bayer odkrito povedal, da se enostavno, dokazljivo in preverljivo, na debelo lažejo, ko trdijo, da on napada in ustrahuje novinarje v Sloveniji? Nihče jih čisto nič ne napada, ustrahuje ali cenzurira. To je čista, naklepna novinarska laž! Razen če ne gre morda za kolektivno kognitivno motnjo globoko žalujočih levičarskih novinarjev?

Povsem nasprotno temu, pa je Tanja Fajon resnično nizkotno napadla in žalila poslance SMC in DESUS, ko jim je v svojem tvitu očitala: kratkovidnost, strahopetnost in oportunizem. In vse tiho je bilo. Resnica je ravno nasprotna. Poslanci SMC in DESUS so spregledali vso puhlost KUL-ašev, ter kljub hudim pritiskom levičarjev, izkazali pogum in državotvornost. O temu MSM niso prav nič poročali.

Ravno resnica pa hujskaške levičarske medije, posebej RTV Slovenija, najbolj jezi, zbega in frustrira, kar jih vodi v  limbično infantilno reakcijo: v še bolj histerične agresivne napade in izmišljotine. Premiera Janeza Janšo s tem niso zmehčali in ga tudi ne bodo. S temi metodami že ne. Danes so drugačni časi. Z narodom se ne da več manipulirati. Obstaja internet, družbena omrežja in medijska konkurenca. Resnica pride hitro na dan. Stare partijske metode propagande, medijske likvidacije, to je razvodenelo.

So pa KUL-aši in RTV Slovenija svetovni prvaki v malomeščanskem sprenevedanju, hlinjenju in pretvarjanju v svoji skrbi za ugled Slovenije. Kaj je hujšega, če premier Janez Janša ali kdo drug, napiše črno na belem, kar je res, in to pošlje v Bruselj. Totalna limbična histerija na levici: to je »blatenje in sramotenje Slovenije«! Ne, to ni blatenje, temveč razkrivanje resničnega smrdljivega levega medijskega novinarskega blata Slovenije.

Zgodovinski nauk levičarjem

KUL-ašem pa še zadnji zgodovinski nauk. Na dolgo roko, do prihodnjih rednih volitev (izrednih ne bo) in še dalj, vam bodo volivci nepopravljivo zamerili vaše početje, saj rovarite in grmite proti lastnemu narodu, proti zdravju, proti življenju, proti svobodi govora, proti svobodi in demokraciji, proti domovini, proti naši slovenski vojski, proti suvereni državi Sloveniji. To je izdaja slovenskega naroda. Narod vam bo to nepopravljivo zameril. Saj vam je že!

Zadnje novice

Sorodne vsebine