Piše: dr. Matevž Tomšič
Kontroverznostim, povezanim z orožjem, posedovanjem le-tega in rokovanju z njim ni in ni videti konca. Potem ko je eden od poslancev največje opozicijske stranke razburil del javnosti s svojim pozivom k vpisu v strelska društva (s čimer bi ljudje lahko zakonito prišli do orožja), je sedaj za nekatere sporen vikend vojaških veščin, ki ga konec avgusta organizira Katoliška mladina. Katoličani in orožje, to pa res ne gre skupaj! Gre za militarizacijo, usklajeno s težnjami »skrajne desnice« po oboroževanju, celo za ščuvanje k nasilju. Še malo, da bo kdo to označil za ogrožanje javne varnosti.
In kar je presenetljivo, katoliškega vojaškega vikenda niso napadli samo levičarji (najglasnejši je bil človek, ki se sicer ima za katoličana), ampak tudi ljudje iz lastnih vrst, ki, ne samo da sledijo nauku Katoliške cerkve, ampak se identificirajo kot del desnega pola slovenske politike. Nekateri od njih so zagnali pravo kampanjo na družbenih omrežjih, kjer razlagajo, da je zasebno oboroževanje in usposabljanje za ravnanje z orožjem nič manj kot grožnja demokraciji (sic!). Najmanj, kar lahko rečemo, je, da gre za silovito pretiravanje. Na »inkriminiranem« dogodku se bodo udeleženci seznanjali samo z replikami orožja (takšnimi, ki jih je mogoče kupiti v trgovini). S pravim orožjem namreč ne more kdorkoli operirati. Zato je nevarnost, da bi se komu kaj zgodilo ali da bi to orožje kdo celo uporabil zoper nekoga, enaka nič.
In prav nič narobe ni, če se ljudje usposobijo za to, da znajo poskrbeti za svojo varnost. To poleg različnih borilnih veščin to vključuje tudi sposobnost ravnanja z različnimi vrstami orožja. Bilo bi celo zaželeno, da takšno usposabljanje postane del obveznih šolskih vsebin. To bi bila lahko alternativa vnovični uvedbi obveznega služenja vojaškega roka (za to se je denimo odločila sosednja Hrvaška). Trditi, da poznavanje orožja in zmožnost njegove uporabe spodbuja nasilje, je nesmisel. To je podobno, kot če bi rekli, da je nekdo, s tem ko se je izuril v judu ali karateju, postal nasilnež. Ali je nekdo nasilen ali ne, ni povezano z veščinami. Vselej obstaja del ljudi, ki želijo povzročati škodo drugim. Lahko je razlog osebni značaj, lahko pa je stvar ideološke indoktrinacije. Zato je dobro, da se znajo pošteni ljudje pred takšnimi ubraniti – tudi z orožjem, če ne gre drugače.
Ljudje iz katoliške skupnosti so se – ne prvič – ujeli na limanice levičarjev, ki so jih pripravili do tega, da se zagovarjajo za svoja ravnanja. Celo organizatorji dogodka so začeli pojasnjevati, češ da »ne gre za urjenje«, »ne gre za oboroževanje«, »ne gre za militarizacijo« itd. Prizadevali so si javnost prepričati, da s tem, kar počnejo, ni nič narobe. Izpadlo je, kot da se skoraj opravičujejo. To je povsem nepotrebno. Nasprotna stran tega nikoli ne počne. Prepričani smo lahko, da če bi podoben vojaški tabor, na katerem bi se udeleženci usposabljali za ravnanje z orožjem, organizirala Zveza borcev za vrednote NOB, njeni ljudje ne bi čutili prav nobene potrebe po tem, da pojasnjujejo svoje ravnanje – kaj šele da se opravičujejo zanj. Njim bi se zdelo to, kar počnejo, nekaj samoumevnega. Saj se na različnih prireditvah ves čas javno razkazujejo z orožjem.
Prav nobenega razloga ni za kakršnokoli »polaganje računov«. Sploh ne dvoličnežem, ki se prikazujejo kot mirovniki, ki nasprotujejo oboroževanju Slovenije in Evrope, češ da je nenasilje edina prava pot; a hkrati slavijo komunistično revolucijo, ki je bila manifestacija nasilja par excellence, saj je privedla do revolucionarnega terorja in številnih žrtev tako med drugo svetovno vojno kot po njej. In vsakokrat, bo beseda nanese na komunistično nasilje, smo priča izjavam v stilu »še premalo smo jih pobili leta 1945«. Zato nikakor ne drži, da ljudje, ki nasprotujejo podpornikom nekdanjega režima, nimajo razlogov za to, da se naučijo braniti.
