Piše: Dimitrij Rupel
Kulturni boj pomeni spor med državo in Cerkvijo ali, recimo, spor med teologi (kot je bil Anton Mahnič) in pesniki/pisatelji (kot so bili Gregorčič, Jurčič, Levstik, Tavčar, Trdina). Kulturni boj se je dogajal med Komunistično partijo in intelektualci v socialističnih državah; med desnico in levico v samostojni Sloveniji… Angleški prevod nemške besede Kulturkampf je Culture war, v bistvu pa pomeni boj za oblast, ki se sklicuje na, in se upravičuje s kulturo. Alex Marshall v newyorškem Timesu – v članku “Populistični voditelj sprožil kulturni boj (“culture war”), začenši z muzeji”* – komentira dogajanje okrog aktualne slovenske vlade, politično izbiranje vodij muzejev in Janševe “napade” na medije, njegov “načrt preusmerjanja kulture v desno”. Posebej ga zanimajo množični protesti “akademikov2, smrtne grožnje kulturnih aktivistov visokim uradnikom ministrstva za kulturo, pritožbe “bojevitega reperja” Zlatka, patriotizem in grozodejstva v času komunistične oblasti…
Iz naslova Marshallovega članka (“voditelj sprožil kulturni boj”) in iz njegovega zadnjega stavka (“to je kulturni boj”) – je mogoče sklepati, da so boj (v angleščini vojno) proti medijem, umetnikom in trem dosedanjim direktorjem muzejev (Širok, Badovinac, Čelik), tako rekoč proti kulturi začeli predsednik in predstavniki aktualne slovenske vlade. To seveda ni res. Najprej ne more biti res iz povsem formalnih in proceduralnih razlogov, saj imajo javne kulturne ustanove svoje upravne (programske, nadzorne) organe, voditelji kulturnih ustanov pa imajo roke in mandate, ki so zaščiteni s pravilniki in zakoni. To pomeni, da vlada ne more neposredno posegati v kulturne ustanove (in sploh v nobene ustanove) in izbirati njihove voditelje, kakor ji pade na pamet. V skladu s pravilniki in zakoni lahko – upoštevaje roke in mandate – posredno vpliva na odločevalce; pri čemer so takšne sugestije lahko uspešne ali pa niso uspešne. Pogosto, npr. v primeru RTV in STA niso bile uspešne.
Dogodki, ki jih obravnava Marshallov članek, so seveda drobnarije, iz katerih ni mogoče razumeti, oz. je mogoče narobe razumeti, kaj se v Sloveniji resnično dogaja. Za večjo sliko slovenskega političnega prizorišča bi morali spregovoriti o izročilu, s katerim se je sploh začela slovenska neodvisna država. Na prvih volitvah leta 1990 je predsedniškega kandidata strank “slovenske pomladi” Jožeta Pučnika, ki je bil v slovenskem okviru osebnost, kot sta bila za Čehe Vaclav Havel, za Poljake pa Lech Wałęsa, premagal prejšnji predsednik Zveze komunistov Milan Kučan. Nove stranke so komaj (tudi zaradi nepoštenih volitev v “zbor združenega dela”) dosegle večino v skupščini, ki je bila takrat sestavljena po pravilih starega režima. Kučan je predstavljal zavarovanje “pridobitev socializma”.
Jože Pučnik (Foto: Muzej novejše zgodovine)
Vlada Janeza Janše, ki je nastopila marca 2020, je pravzaprav (pa ne le zaradi epidemije, s katero se spopada) izjema. Slovenija je doživljala desnosredinske vlade na začetku, ko je bilo treba državo šele postaviti, torej v letih 1990-1992 (takrat je bil predsednik Lojze Peterle), nato spet od 2004 do 2008. Leta 2012 je bil Janša predsednik vlade eno leto, od marca 2020 je na tem položaju 10 mesecev, Andrej Bajuk pa je vladal le pol leta 2000. Desno-sredinsko vlado smo imeli skupaj dobrih 8 let (od 30), nikoli pa nismo uspeli dobiti položaja predsednika republike ali člana Evropske komisije.
Ob tem se seveda postavlja vprašanje, od kod v Sloveniji takšna moč levičarskih strank? Slovenski levičarji pravijo: ne moremo pomagati, če nas podpira večina državljanov. Izjava spominja na izjave, ki so jih pred prvimi volitvami v povojni Jugoslaviji dajali komunistični funkcionarji, ki so iz volilnih imenikov izločili vse količkaj nezanesljive osebe, nakar so sezname razobesili po vseh slovenskih krajih in spodbujali ljudi, naj jih – če hočejo, dopolnijo ali očistijo. Nič čudnega, če je Churchill Stalinu očital, da je dogovor o delitvi vpliva v Jugoslaviji (“50/50”) spremenil v “99/1”.
Foto: Wikimedia
Pomemben je podatek, da so med volitvami leta 2014 predsednika aktualne vlade njegovi tekmeci/nasprotniki spravili v zapor; po volitvah 2018, na katerih je zmagal, pa so ga iz pogajanj o koalicijah preprosto (z medijskimi napadi in strankarskimi manipulacijami) izločili. Skupina t.i. levih strank je ob zunajvladni podpori skrajne Levice sestavila manjšinsko vlado, katere program je bil sestavljen iz štirih besed: Samo ne z Janšo! Kadarkoli se je – po letu 2008, ko je Janševa vlada predsedovala Evropski uniji – pokazala najmanjša možnost, da bi t.i. desna sredina (Janša, SDS, NSi) lahko oblikovala vlado, so se politiki tranzicijske levice organizirali v kulturnobojna podjetja (peticije, protestne izjave, medijska podpora iz tujine, demonstracije…), da bi to preprečili. T.i. levica je za zavarovanje svojih interesov uporabljala vnaprejšnje oz. zastraševalne ukrepe ali, če uporabimo vojaški besednjak, “preventivno vojno”. Brali in poslušali smo, da je aktualna desničarska vlada kriva za naraščanje okužb in za visoko število mrtvih zaradi epidemije; da je Janša napovedal vojno medijem; da se je v Sloveniji razširila proti-liberalna miselnost; da hoče vlada Slovenijo povezati s srednjeevropskimi državami (posebej z Madžarsko in Poljsko), s katerimi nič nima … Marshall celo pravi, da je marca 2020 odstopil “liberalni premier Marjan Šarec“. Ne pove pa, da je po razočaranju, ko je predsednik vlade postal Janša, spet vstopil na sceno v peterokolesniku (Bratušek, Erjavec, Fajon, Mesec, Šarec) in da skuša sredi epidemije odgnati Janševo vlado – če ne gre zgrda, z nezaupnico, pa zlepa, z interpelacijami. Članek v New York Timesu je po vsem videzu namenjen interpelaciji proti ministru za kulturo Vasku Simonitiju, ki je verjetno najboljši minister za kulturo, kar smo jih imeli Slovenci.
Dr. Vasko Simoniti je minister za kulturo v tretji vladi Janeza Janše. Foto: Polona Avanzo.
Preventivni ukrepi so bili precej učinkoviti zaradi dobre organizacije, ki so jo levičarji podedovali in ohranili vsa leta, zaradi ustanov, ki so si jih ustanovili v časih, ko so vladali (in ti časi so trajali približno tri četrtine obdobja samostojne države), zaradi finančnih virov, za katere so poskrbeli; predvsem pa zaradi medijev, ki so infrastrukturo in velik del osebja prenesli iz socializma. Sporočilo, ki je spremljalo delovanje t.i. levice, je bilo: Ne ozirajte se v preteklost, važna je prihodnost! Pri tem je opravičevala zunajsodne povojne poboje, spodbujala socialistično in jugo-nostalgijo, ohranjala spomenike, simbole (rdečo zvezdo) in imena ulic iz socialističnih časov, preganjala zasebno šolstvo in sploh zasebno pobudo, zatirala spomin na osamosvojitev.
Slovenci smo v zgodovini doživeli spor med Cerkvijo in liberalci, ki so bili na pravi strani zgodovine; med partijsko državo in kritičnimi intelektualci, ki so bili na pravi strani zgodovine; današnji kulturni boj pa se bije med komunistično fantazmagorijo in liberalno državo, ki je kajpada na pravi strani zgodovine. Me prav zanima, kaj bo na to rekel minister Simoniti, ki je doktor in profesor zgodovinskih znanosti?
