Piše: Vančo K. Tegov
Se spomnim jeseni 2024, ko se je že »duhal« drugačen, bolj nedoločen vonj – manj prijeten, zaigran.
Takšno ozračje si je nekdo ustvaril, tik preden je prišlo do poslabšanja »vremena«. Naenkrat pa bum. Za poznavalce bolj blam. »Et tu, Brute?« Ali »tudi ti?« Brutalno ne, je pa kot Brutus – s polno skepse in začudenja. Takšne izdaje lastne načelnosti puščajo dolgotrajne posledice, zaznamovanost. V politiki (vsaj v načelni politiki) se to spremeni v letargijo, bledenje in na koncu v bledo sliko – ali pa celo v nič.
Po nepolnih 24 urah od objave o izstopu je že padla informacija o ustanovitvi stranke, ki ima svoj temelj v obstoječi platformi – in o njeni zemljepisni ter »politični« širini. Veliko tega je bilo takrat že napovedano, do takrat. Ali kot pravim v naslovu: bil je orel, ki je svoja »široka« krila razprl z vetrom, ki so ga delali drugi. Letel je rahlimi zamahi, s komoditeto, ki jo je poznal od prej.
Frakcijski lom od kompaktnega telesa SDS je bil zares škodljiv – nekaj mesecev pozneje pa še to ne. Početje je bilo zagotovo patološko in deloma »mrtvo« že takoj ob odlomu od delujočega telesa. Logarjevi nekakšni izleti po državi, kjer se sestaja po modelu, ki ni njegov, z različnimi strukturami, katerim ne more ničesar obljubiti, so brez jajc – kombinacija zaletavosti, domišljavosti in visoko letečih besed. Ob politični »dekoraciji« še ene disidentke in nekaj razočaranih, akademsko nerealiziranih oseb (kar moram priznati – večinoma žensk, na račun njegovega »šarma«), je jasno, da gre za nabijanje ega in projekta, ki bi mu moral prinesel politični kapital. Ali vsaj kakšno dobro večerjo?
Tega se je v slabih dveh letih (ali dobrem letu in pol) nabralo precej: nabijanje jaza, svojega in – na moje razočaranje – tudi nekaj provincialnih akademiziranih razpravljavk, ki so tako kot on obvladale nek inštrument (godalni, pihalni ali s klaviaturami), da so se lažje našle in rekreirale v pavzah.
Pogum, uživanje v anketnem »blišču«, zaletavost, še vedno pretesne hlače, domišljanje, da pozna vse, kar zna, zmore ali pa ne. Le opomniti ga nihče ne sme, da je res tako. O omenjeni dekoraciji pa nič drugače – spremembe so tu in tam, a ena stalnica: tista, ki je zrasla na burji, se ji zdaj ne sme več izpostavljati, da je ne bi prelomila. Toliko tanka in prozorna je postala, tudi v političnem smislu. Če pa dodamo še narcisoidnost, ki je značilna za prva dva obraza (zdaj že poosebljene stranke), potem je jasno, v katero smer gre vse skupaj. Kasneje – pravzaprav sedanje strukturiranje – je zaključeno dva meseca pred volitvami, le da so odtenki delovanja oziroma resnični profil stranke povsem drugačni, kot jih kaže logotip.
Anketni ping-pong jih žene, da si domišljajo pomembno vlogo. Naš politični sistem, takšen kot je, pelje k stabilnim koalicijam dveh strank z parlamentarno večino – po možnosti ugodnih ali zelo ugodnih, da ne bodo kmalu neugodne in da se ne bo začelo vladanje z vsakokratnim lovljenjem večine. Ob nekajkratnem pojavljanju dvomestnega anketnega rezultata je že »prevzel« vlogo papirnatega mandatarja, ki bo povsod naredil red in ozračje, da lahko »juckamo« od veselja. Teh »tigrov« iz kartona je več kot dovolj. Na koncu je povsem drugače.
Zaskrbljujoče je njegovo vijuganje v stilu jegulje, ki ga bo vse bolj vleče v levo. Celo je te dni izjavil, da se bo z veseljem pridružil vladni koaliciji – v primeru zmage SDS in Janeza Janše –, v kateri bi bila povabljena vsaj ena leva stranka. Skoraj kot delivec kart, ki ima vse adute pri sebi. Tu nam pride prav ljudski pregovor: »Ne reci hop, preden skočiš s konja« – ali ne postavljaj se v vlogo, v kateri še nisi in kot kaže tudi ne boš.
Laissez faire, laissez passer – ali »pusti, da se stvari zgodijo« –, pa če se le da brez deljenja naukov s strani poosebljene stranke, vsaj v vlogi, ki po vsem sodeč zanj in za njegove sledilce še ni realna. Brez kredibilnosti in integritete, ki jih ta trenutek nima v zadostni meri, da bi se lahko imel za takšnega, kot si v danem trenutku domišlja – ali si je celo sam o sebi to podobo »resnično« ustvaril.
