Piše: Gašper Blažič
Nekoliko starejše generacije bralk in bralcev Demokracije se bodo zagotovo spomnile, kako je v času socialistične Jugoslavije, zlasti od sredine sedemdesetih let naprej, deloval sistem obrambe in zaščite, temelječ na zakonu o splošni ljudski obrambi in družbeni samozaščiti. Leta 1976 je tedanja SR Slovenija dobila tudi poseben zakon, ki je – v skladu z znamenitim geslom »Nič nas ne sme presenetiti« – obudil formacijo iz partizanskih časov in je po novem zajemala vse državljane, tudi tiste izven oboroženih formacij (milica, JLA, Teritorialna obramba).
Poglejmo, kako je njeno delovanje opisal nekdanji načelnik slovenske milice oz. policije Pavle Čelik: »V miru so bile narodni zaščiti v krajevnih skupnostih in temeljnih organizacijah združenega dela (dalje: podjetja) zaupane tri naloge, in sicer varovanje pogojev dela, družbene lastnine in objektov skupnega pomena; varovanje reda in svojega premoženja; zagotavljanje mirnega in varnega življenja. Enoto narodne zaščite je ustanovil delavski svet oziroma svet krajevne skupnosti. Nad delovanjem enote je bdel njun odbor za splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito. Ta odbor je med drugim sprejemal varnostni načrt in širši del tega načrta je bil tudi načrt za delovanje narodne zaščite. Načrt je upošteval predvidene naloge v miru, izrednih razmerah, neposredni vojni nevarnosti in vojni.« (v celoti članek lahko preberete TUKAJ). Dejansko je to pomenilo, da so orožje v roke dobili tudi civilisti z namenom varovanja (razen seveda tisti, ki so imeli na vesti kazniva dejanja, povezana z nasiljem). Zakon o narodni zaščiti je leta 1990 postal tudi pravno-formalna podlaga za ustanavljanje oboroženih odredov znotraj narodne zaščite, tj. Manevrske strukture narodne zaščite (MSNZ), ki je tako postala prva zares samostojna slovenska vojska. Z ustavnimi amandmaji, ki jih je slovenska skupščina sprejela konec septembra 1990, ter sprejemom zakonodaje s področja obrambe, je (tedaj že razorožena) republiška TO prešla pod poveljevanje slovenskih oblasti, MSNZ pa je postala njen sestavni del in njena nova platforma. A do takrat je bilo potrebno več mesecev trajajoče trdo delo v strogi tajnosti in ob hudem pomanjkanju orožja, ki ga je slovenski TO pobrala JLA maja 1990 ob tihi privolitvi tedanjega predsednika predsedstva RS Milana Kučana.
Narodna zaščita in njena manevrska struktura
Zakaj na kratko navajam to znano, vendar še vedno premalo poznano obdobje slovenskega osamosvajanja? Predvsem zato, da bi vedeli, v kako resnih razmerah je tedaj nastajala slovenska država. V času formiranja MSNZ so se jugoslovanska krizna žarišča pomaknila bliže k Sloveniji, prišlo je do izbruha kninske krize, val srbskega upora je segal preko Like, Banije in Korduna vse do Karlovca, blizu meje s Slovenijo. Tam sta milica in JLA delili civilistom orožje, a iz povsem drugačnih nagibov kot v Sloveniji. Namen je bil vzpostaviti oborožen upor proti republiškim oblastem v Zagrebu in nasilni vzpostavitvi nove »začasne« države (SAO Krajina oz. Republika Srbska krajina), ki bi sčasoma postala del Velike Srbije. V to dogajanje je bila takrat prikrito, kasneje pa vse bolj odkrito vmešana JLA, torej ista komunistična vojska, ki nas je le malo pred tem razoroževala. Manj znano dejstvo je, da je s poskusom razorožitve dejansko poskusila že jeseni 1989 pred napovedanim mitingom resnice, ki se nato ni zgodil – po tedanjih načrtih naj bi namreč JLA »zavarovala« skladišča orožja milice (ki je bila pod poveljstvom republiške oblasti) ter TO v primeru, da bi bila potrebna obramba zaradi masovnih demonstracij in uporabe strelnega orožja. Akcija »Sever«, s katero je tedanja milica pripravila sistem zavarovanja SR Slovenije, je predvidevala tudi možnost hujših incidentov. Republiška oblast je dolgo časa sicer oklevala z odločitvijo, da miting formalno prepove (nato se je to zgodilo tako, da je vodja zakonodajne službe SRS mag. Tone Jerovšek kar sam spisal odlok, kasneje pa so ga glavni šefi republike – takrat so bili to predsednik predsedstva Janez Stanovnik, predsednik izvršnega sveta Dušan Šinigoj, predsednik skupščine Miran Potrč, republiški sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl, republiški sekretar za ljudsko obrambo Janko Kušar, itd. – po premlevanju vendarle podpisali). Veliko je k temu pripomogla napoved stavke strojevodij, češ da ne bodo vozili vlakov z mitingaši, to pa je tudi dokončno prisililo beograjske organizatorje v odločitev, da se organizacija takšnega projekta ne splača. Zato pa je sledila zaostritev gospodarske vojne proti Sloveniji, ki jo je ukazala srbska SZDL, slovensko blago so začeli na meji med Hrvaško in Srbijo – cariniti.
Samoobramba pred revolucionarnim nasiljem
A če smo že pri zgodovini, pri njej ostanimo še nekoliko. Ko se je spomladi leta 1941 začela okupacija in razkosanje slovenskega ozemlja, je bila Komunistična partija Slovenije še v kolaboraciji z nacistično Nemčijo zaradi sporazuma med Hitlerjem in Stalinom. Šele poletni napad Nemcev na Sovjetsko zvezo je nekoliko spremenil zadeve in že kmalu so se pojavila Kidričeva povelja o zatiranju »bele garde«. Jeseni 1941 se je s pojavom prvih »gošarjev« ter še bolj z ustanovitvijo zloglasne VOS, ki so jo vodili v Moskvi posebej izšolani kadri, začela zloglasna revolucija, ki je do konca leta 1941 (!) terjala že skoraj sto smrtnih žrtev, do nastanka prve vaške straže sredi leta 1942 (!) pa že krepko čez tisoč. Slovenski narod se je tako znašel v navzkrižju dveh smrtno nevarnih akterjev: prvi je bil okupator (Italijani, Nemci, Madžari, v treh vaseh ob meji s Hrvaško tudi NDH), drugi pa revolucionarji. Nastanek vaških straž (na območju t. i. Ljubljanske pokrajine, torej italijanske cone) več kot leto po začetku okupacije in precej kasneje po Kidričevih omembah »bele garde« je bil izsiljen korak, vezan je bil predvsem na lokalno samoorganizacijo. Edina možnost za pridobitev orožja za samoobrambo je bila, da so zanj zaprosili pri Italijanih in dobili zastarelo orožje. Vaški stražarji so tako varovali svoje vasi pred partizanskimi vpadi, ki niso bili namenjeni napadom na okupatorja, ampak predvsem na Slovence. Primeri komunističnih atentatov na znane (in manj znane) Slovence so to samo potrjevali. In ko se danes tako zlahka omenja nekakšno simetričnost med partizani in domobranci, je treba spomniti, da je slovensko domobranstvo nastalo šele konec leta 1943, že po porazu fašistične Italije, ko so Nemci zasedli tudi Ljubljansko pokrajino. Ob porazu Italije so partizani ob pomoči italijanskega topništva (!) izvedli krvavo ofenzivo na Dolenjskem in Kočevskem, ogromno krvi je bilo prelite zlasti na Turjaku in Grčaricah, komunisti pa so organizirali razvpiti montirani kočevski proces kot »začetek slovenskega sodstva«. Vsi ti dogodki so šele sprožili nastanek domobranstva, vključno s povsem izsiljeno domobransko prisego, ki je življenja reševala, saj bi pripadnike teh čet Nemci sicer poslali za »kanonfuter« na rusko fronto. Sapienti sat!
Zakaj je Janšev poziv razumljiv in upravičen?
Ta kratek zgodovinski pregled nam nekoliko bolje prikaže, zakaj je bilo v določenih obdobjih nujno, da smo se (tudi Slovenci) samoiniciativno oboroževali. Predvsem zato, ker je bilo to nujno za preživetje, čeprav vemo, da slovenska sodna praksa očitno ne tolerira samoobrambe, ker jo preveč spominja na odpor vaških straž (zato so zaradi umora obsodili človeka, ki je branil sebe in svojo družino). Marsikdo se bo spomnil, da je v zadnjem času preko twitterja (oz. omrežja X) k oboroževanju nekajkrat pozval Tomaž Štih (in to ne brez razloga). Sedaj je ta poziv zapisal predsednik SDS Janez Janša in jasno je sledil vihar v kozarcu vode. Reakcije so bile napol čustvene, a predvsem polne manipulacij, tudi s strani predsednice republike Nataše Pirc Musar, ki je v Janševem pozivu videla stvari, ki jih Janša sploh ni zapisal. To, da policiji lahko zaupamo in da se nam ni treba oboroževati, smo poslušali že ob pojavu t. i. Štajerske varde, toda za sedanjo vlado je nerodno, da takšna argumentacija prihaja na dan sočasno s pričanjem nekdanje ministrice za notranje zadeve Tatjane Bobnar, ki je svojega nekdanjega šefa Roberta Goloba povsem razgalila. In jasno je, da policiji, ki ji sicer načeloma zaupamo (ja, cesarju, kar je cesarjevega, če povzamem nedeljski odlomek iz evangelija…) vendarle ne moremo zaupati, če ji zaupanje jemljejo tisti, ki z njo politično manipulirajo, da znova postaja (Titova) milica…
A glavnina odzivov s strani koalicije na Janšev poziv se skriva v psihološki poziciji. »Oni«, torej razredni sovražniki, se ne smejo braniti – samo mi (komunisti) imamo lahko orožje. Dejansko je bil Janšev poziv k legalnemu oboroževanju zelo dobro premišljen, saj je sprožil zelo predvidljivo psihološko reakcijo. Čeprav ta poziv nikjer ne govori prav o pravem orožju. Glede na to, da je bila še pred nekaj dnevi zelo aktualna debata o knjižnem sejmu v Frankfurtu, velja spomniti na znano misel dramatika (in tudi zapriseženega levičarja) Bertolta Brechta: »Knjiga je orožje, vzemi jo v roke!« Verjetno se s tem zelo strinja tudi filozof Slavoj Žižek, ki je v tem smislu pripravil tudi svoj sicer žgečkljiv nastop na knjižnem sejmu.
Navsezadnje, tudi rožni venec (molek) je lahko neke vrste orožje v duhovnem smislu – tudi zato je prva javna molitev rožnega venca v središču Ljubljane (13. oktobra) sprožila že skoraj diabolične odzive v javnosti, medtem ko so isti, ki so zaradi rožnega venca besno protestirali, ploskali šest dni kasneje, ko so le streljaj proč odmevali vzkliki »alahu akbar«. Zato je res muka poslušati patetične odzive iz koalicije, kjer sedijo tako podporniki Hamasa kot tisti, ki so pred leti pomagali pri pranju iranskega denarja v NLB. Ob tem, da dobro vedo, kako težko je po legalni poti v Sloveniji priti do orožja.
Vrag je vzel šalo!
Čas, v katerem živimo, je zelo negotov. Sedanja vlada, ki je bila prvo leto po imenovanju polna same sebe (to še zlasti velja za njenega predsednika), je sedaj že ranjena zver. Njena javnomnenjska moč se je sesula in sedaj že sprejema izsiljene ukrepe, s katerimi gasi posledice svoje lastne arogance – najprej je podirala ograje na mejah, sedaj uvaja kontrolo na meji s Hrvaško. Dokončno je počilo med premierjem Robertom Golobom in predsednico DZ Urško Klakočar Zupančič, medtem pa »strici« skušajo s slabo pripravljenim »velikim pokom« o Roku Snežiču in Darsu speljati pozornost javnosti proč od težav, ki jih imata koalicija in vlada, kjer je vse več ministrov, ki mečejo puške v koruzo. Napoveduje se odstop ministra Aleksandra Jevška, stolček se trese Marjanu Šarcu, sočasno pa se povečuje splošna agresija vladajočih, ki delujejo vedno bolj iz obupa in streljajo v lastno koleno.
Tudi svetovne razmere se zaostrujejo: po krvavem napadu Hamasa na Izrael 7. oktobra je postalo jasno, da namerava napadena država dokončno obračunati s Hamasom in pri tem (začasno) umakniti civilno prebivalstvo z nevarnega območja, kar je sprožilo silovite odzive ne samo palestinskih skrajnežev, pač pa tudi globalne pozive k džihadu ter brušenje nožev v Moskvi, Teheranu, Ankari in Pjongjangu. Silovite propalestinske demonstracije po Evropi so ponovno pokazale vso bedo nekontroliranih ilegalnih migracij ter izrojenega lažnega multikulturalizma. Slovenska oblast je morala končno priznati, da je s prihodom migrantom naraslo tudi število posilstev. Janša je torej zapisal pravilno: vrag je vzel šalo.
Nasvet iz Pavlovega pisma Efežanom
In ob koncu še moj nasvet in poziv k oboroževanju. Bom citiral kar Sveto pismo: »Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih. Zato sezite po vsej Božji bojni opremi, tako da se boste mogli ob hudem dnevu upreti, vse premagati in obstati. Stojte torej prepasani okoli ledij z resnico, oblečeni v oklep pravičnosti in z nogami, obutimi v pripravljenost za oznanjevanje evangelija miru. Predvsem pa vzemite ščit vere; z njim boste mogli pogasiti vse ognjene puščice hudega. Vzemite tudi čelado odrešenja in meč Duha, kar je Božja beseda. Ob vsaki priložnosti molíte v Duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami.« (Ef 6, 12-18)
P. S.: Naj ob tem spomnim tudi na nekatere zgodovinske čudežne dogodke, kjer je bilo »duhovno orožje« močnejše od pravega: leta 1955 je sovjetska vojska dokončno zapustila Avstrijo, leta 1983 pa je bil čudežno preprečen skoraj gotov jedrski spopad med Sovjetsko zvezo in Zahodom. Ta petek, 27. oktobra, na obletnico srečanja predstavnikov svetovnih verstev, ki so leta 1986 v Assisiju skupaj s papežem sv. Janezom Pavlom II. molili za mir, imamo možnost, da s postom in molitvijo premagujemo zlo. Ste pripravljeni?
