Piše: Dr. Andrej Umek
Svojo zadnjo kolumno sem začel s stavkom, da z veliko mero zaskrbljenosti spremljam dogajanje v svetu. Na moje presenečenje in obžalovanje pa moram ugotoviti, da se je ta moja zaskrbljenost v prvem tednu aprila samo še povečala. Razlog za to je obisk predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen in francoskega predsednika Emmanuela Macrona v Pekingu.
Ta obisk je še okrepil moje povezovanje dogodkov v zadnjem letu z dogajanji neposredno pred 2. svetovno vojno. Obisk v Pekingu me namreč spominja na münchenski dogovor iz leta 1938, ki so ga podpisali za totalitarno stran Adolf Hitler in Benito Mussolini, v imenu demokratičnih držav pa predsednik Francije Edouard Daladier in premier Velike Britanije Neville Chamberlain. Vsi pa vemo, kakšne katastrofalne posledice je ta sporazum imel za Evropo in tudi preostali del sveta. Ta kolumna je namenjena opozorilu, da demokrati takratnih napak ne bi smeli ponavljati.
Tako pred 2. svetovno vojno kot tudi danes se demokratični del sveta, ki pripada zahodnemu civilizacijskemu krogu, sooča z dvema totalitarnima blokoma – s komunistično Kitajsko s sopotniki na eni strani in Putinovo Rusijo s sopotniki na drugi. Oba bloka sta sovražno razpoložena do demokratičnega dela sveta. Poskušata ga uničiti na različne načine. Izstopajo predvsem trije. Prvi je podpora kulturnemu marksizmu, kot ga je v svoji knjigi Forum São Paulo in kulturna vojna opisal Alejandro Pena Esclusa. Pa tudi Foruma 21 in njegovih dejavnosti ne smemo čisto prezreti. S to svojo dejavnostjo skušajo postaviti pod vprašaj kulturno-etične osnove zahodne civilizacije. Drugi je rušenje globalnega trga in izvajanje nelojalne konkurence na njem. Kot očiten primer vzemimo kitajsko politiko trgovanja s čipi. Najprej so s svojo nerealno nizko ceno čipov dosegli zmanjšanje njihovih proizvodnih zmogljivosti v demokratičnem delu sveta in s tem odvisnost njegove industrijske proizvodnje od kitajskih dobav, potem pa so z omejenimi dobavami kitajskih čipov povzročili zastoje v industrijski proizvodnji Združenih držav in Evropske unije ter nestabilnost na globalnih trgih. Na zelo podoben način je Rusija izkoristila svoja energenta – zemeljski plin in nafto – za destabilizacijo trga Evropske unije in izvajanje pritiska nanjo. Tretji način so ozemeljske zahteve in lokalni vojaški spopadi. Tako si je Kitajska prisvojila otočja v Južnem kitajskem morju in s tem bistveno razširila ozemlje, ki ji pripada, in stalno grozi z invazijo na Tajvan. Pri tem izvaja vojaške vaje, ki naj bi pokazale, da so sposobni osvojiti Tajvan in da bodo ob neki priložnosti to tudi naredili. To pa naj bi dokazovalo tudi, da so postali vodilna vojaška sila na svetu. Zelo podobno se obnaša Rusija v odnosu do Osetije, Gruzije in najočitneje do Ukrajine.
Zavedam se, da to postavlja demokratični del sveta v zelo zahtevno situacijo in se ta sooča s težkimi dilemami. Ali smo dovolj močni, da se soočimo z obema totalitarnima blokoma hkrati? In ali je smotrneje graditi sodelovanje z enim od totalitarnih blokov proti drugemu in s katerim proti komu? Te današnje dileme pa me močno spominjajo na situacijo v Evropi pred 2. svetovno vojno. Tudi demokratične države takratne Evrope so se soočale z dvema agresivnima, totalitarnima blokoma – fašistično-nacističnim Nemčije in Italije ter komunističnim Sovjetske zveze. Tako kot danes sta tudi takratna totalitarna bloka imela jasne in prikrite ozemeljske zahteve. V uvodoma omenjenim münchenskem dogovoru sta Francija in Velika Britanija zahtevam nacistične Nemčije po združitvi vseh Nemcev v eni državi celo popustili in soglašali z nemško okupacijo Sudetov. Šele ko sta videli, da se nacistična Nemčija dogovorjenega ne drži, da je zasedla celotno Češko, sta Poljski zagotovili meje. Tako je šele napad Nemčije na Poljsko vodil v 2. svetovno vojno. Medtem ko sta se Francija in Velika Britanija ukvarjali z nacistično Nemčijo, sta kar nekako prezrli delovanje komunistične Sovjetske zveze. Nista se odzvali na napad Sovjetske zveze na Finsko leta 1939, nista se odzvali na dejstvo, da Poljske ni napadla samo Nemčija, temveč tudi Sovjetska zveza, in da je ta pri tem tako rekoč mimogrede osvojila še vse tri baltske države Estonijo, Latvijo in Litvo. Očitno je, da sta Francija in Velika Britanija, ki so se jima kasneje pridružile še Združene države Amerike, da bi laže premagali fašistično-nacistični blok, iskali in končno dosegli zavezništvo s Sovjetsko zvezo. Vendar je to zavezništvo za demokratični del sveta imelo katastrofalne posledice, dobra polovica Evrope je za pol stoletja potonila v totalitarnem komunizmu.
Mislim, da si demokrati podobnih napak tudi zaradi preteklih izkušenj ne bi smeli več dovoliti. Zaradi vojne v Ukrajini ne bi smeli spregledovati in tolerirati agresivnosti komunistične Kitajske. Zato ocenjujem, da je bil obisk von der Leynove in Macrona v Pekingu, ne da bi v naprej dobila zagotovila o nedotakljivosti Tajvana, velika napaka in samo upam lahko, da ne bo imel tako usodnih posledic kot münchenski dogovor in bo hkrati spregledana agresija Sovjetske zveze.