Piše: dr. Denis Poniž
Nihče ne more vplivati na to, kje, kdaj in v kakšnem okolju bo rojen in odraščal. Vsekakor pa je od okolja marsikaj odvisno, recimo tudi to, ali si rojen v bogastvu ali mizeriji, v družini, kjer si zaželen in ljubljen, ali pa v taki, ki ti pusti neizbrisne brazgotine strahu, trpljenja in trpinčenja.
Ko človek odraste, posebej, če mu v mladosti ni bilo z »rožicami postlano«, mora najti načine, da predela svojo mladost in najde pot iz labirinta preteklosti. A vsekakor je bolje, če so pogoji odraščanja normalni, če otrok in mladostnik nima osnovnih eksistencialnih in posebej emocionalnih problemov, ki zavirajo in pohabljajo njegovo odraščanje. Vendar pa ni nobena skrivnost, da tudi marsikateri otrok, ki odrašča v urejenih razmerah, ne postane trdna in celovita osebnost, ampak ostaja v mentalnih plenicah, največkrat zaradi pretirane, bolestne skrbi staršev ali njihovih prepotentnih ambicij, da bodo vzgojili novega genija. Zgodb o izgubljenih eksistencah zaradi preveč ambicioznih staršev je na kupe. Morda so ti ljudje še bolj pohabljeni od tistih, ki so odraščali v neurejenih, nasilniških družinah. A bistvo mojega zapisa tiči drugje.
Oseba, o kateri nameravam napisati nekaj opazk, je bila rojena v družini, ki po vseh lastnostih sodi v t.i. »novi razred«, kakor oholi in prepotentni partijci, ki so bili prepričani, da se je zaradi njih svet začel vrteti drugače, lepa metafora te miselnosti pa je skrita v Solženicinovem kratkem romanu En dan Ivana Denisoviča, kjer zaporniki v gulagu čisto resno razpravljajo, ali sonce res vzhaja na vzhodu in zahaja na zahodu. Ded osebe, ki jo skušam skicirati, je bil tipičen, ne previsoko in ne prenizko stoječi partijski aparatčik, manj umsko omejen kot kakšen France Popit, Franc Leskošek ali Ivan Maček, a ne dovolj bister, da bi v partijski hierarhiji prilezel kam više. Njegov sin in oče osebe, ki je predmet te portretne skice, bi verjetno postal mentalni in ideološki klon svojega očeta, če ne bi vmes Slovenija postala samostojna država in se je raje podal v uredniške in nato v akademske vode. Do tedaj vsemogočni in vse obvladujoči partijci so se morali malce potuhniti, predvsem pa poskrbeti, kot se lahko poučimo v nekaj neznansko zanimivih raziskovalnih poročilih, da so ohranili solidno finančno bazo, s katero se začeli počasi plesti novo mrežo, ki je po različnih povezavah (družinskih, kriminalno-pajdaških, policijskih in sodnih, pa še kakšnih) pričela znova prevzemati oblast, če ni šlo zlepa, je pa zagotovo šlo zgrda, ker se tega »zgrda« niso nikoli ustrašili, saj so lahko sledi svojih nečednih poslov zabrisali na več načinov, tudi s pomočjo pokvarjenih medijev, korumpiranega sodstva in ne tako maloštevilnih ostankov udbe. Nikoli končana zgodba slovenske tranzicije je tragikomična, saj so njeni negativni poganjki prav osebe, ki vzdržujejo pajdaški sistem, ena od njih je predmet tega spisa.
Celoten komentar si lahko preberete TUKAJ.
