Piše: Vančo K. Tegov
Vsako leto, tudi letos ob 84. obletnici dražgoške tragedije, se je leva nomenklatura (z ortopedskimi pripomočki ali brez) zbrala na osrednjem partizanskem mitingu v Dražgošah, kjer so obujali izmišljeni in neresnični mit o pogumnih partizanih, ki so branili Dražgoše.
Tudi tokrat ni bilo nič drugače, le da je zaradi bližajočih se volitev v vlogi osrednjega govornika prvič nastopil premier Robert Golob in svoj govor izrabil za namene predvolilne kampanje – na plitev in bedast način.
V mitu o Dražgošah, s katerim se napaja leva polovica ideološkega bleferstva, je zaznati prisotnost sindroma, ki je že bil in je še del genetike narodov v nekdanji skupni državi, predvsem pri Srbih, ki iz svojih največjih zgodovinskih porazov vedno naredijo epsko »zmago«. To je veljalo vseh preteklih let tudi za Dražgoše – ali, kot je nekje zapisal Janez Janša, slovenski »Gazimestan« – ki je tudi danes »odigral« vlogo svetega kraja revolucije.
Posebej in še dodatno včeraj z dodatkom, ki ga predstavlja prisotnost monaške kurtizane ob nečaku neslavnega vojaka neslavne italijanske vojske, ki sliši na ime Robert Golob in je (upajmo, da nič več) še dobra dva meseca predsednik vlade Republike Slovenije. Ne smemo spregledati niti prvega imena Državnega zbora, Urške Klakočar Zupančič, s svojim pohotnim rokerjem z dodatki, ki bodejo v oči. Kolorit vseh odtenkov rdeče ali oker pa zapolnijo še razne tete, strici in vnuki slavnih povojnih partizanov brez dneva v »hosti«, razen ob priložnosti, ko je treba preizkusiti garderobo, obuvalo ali lisice okoli vratu.
Trenutni premier Golob je v svojem sicer nekonsistentnem tvorjenju stavkov zavajal, da je ključ do uspeha Osvobodilne fronte predstavljala enotnost med različnimi družbenimi in političnimi skupinami, čeprav enotnosti ni bilo, predvsem pa vseh organizacij, ki so bile v OF, nihče ni pooblastil za delovanje. Jasno je, da je po njegovem stradanje nedolžnih in izdanih padlo na oltar revolucije, ne pa namerno ustvarjanje žrtev, da bi osvobodilna »epopeja« postala bolj očitna in bolj »krvava«.
Ob bližajočih se volitvah je Golob – kot nekdo, ki je zašel in upamo, da bo tudi odšel – pričakovano govoril o porastu skrajnih gibanj in da je »odgovornost današnje generacije, da zaščiti temeljne vrednote demokracije, pravne in socialne države«. Celo pozival je k enotnosti – za ohranjanje oblasti enoumja po receptu njegovega »dedija«.
Zelo težko bo, četudi s pomočjo »slavnih« Dražgoš, zbobnal svoje razuzdane in nebrzdane jurišnike in jurišnice (ter še kaj), da ga podprejo na prestolu sončnega in odpuljenega »kralja« floskul in nameščenca ozadij, ki ga držijo v šahu in daljinsko upravljajo.
