Piše: Vančo K. Tegov
Četudi obhajajmo 34 let slovenske države, pa kaže v deželi tej naši ljubi še ni dovolj modrosti in domoljubne možganske gostosti ter na polno delujoče patriotske srčnosti, da bomo to počeli enotno in enotni. Zdi se, da jo bomo morali počakati in dočakati šele takrat ko bodo generacije, ki so se borili v nekem drugem obdobju, končno razjahale iz slovenske dnevne politike in prepustili kreacijo sodobnega vsakdana generacijam, ki niso imele stika z nekdanjostjo, ki je to razklanost naredila. Ja, takrat bodo pogoji za srčno Slovenijo in praznovanje dneva državnosti brez kakršnegakoli predznaka in bog ne daj pred rdečimi znamenji, ki so to enotnost za zares dolgo časa naredili invalidno. Sedanje »boksanje« na politični sceni, z rokavicami ali brez, je plitvo, bedno in da ne rečem, celo nedoraslo. Še obupno s svojo nemoralno in vulgarno prisotnostjo na svetih mestih, za demokracijo in za človeka samega.
Domovina je dar ki se mu moramo posvečati vsak dan, ga negovati, vzdrževati, dajati in verjeti vanj. Tudi vsak izmed nas mora delati in verjeti v resnico. Resnica je samo ena in ni marketinški izdelek ko ga po potrebi »redizajniraš« Vsakoletno praznovanje nas poveže ali bi nas moglo še bolj povezati v ljubezni do domovine in negovanja le te. Šele brezpogojna ljubezen do nje je prava ljubezen do Domovine. Vse drugo je “fake”, zlagano, narejeno, brez okusa.
Ali je temu tako in kaj od tega drži?
Kakorkoli in kamorkoli se obrneš, se ne moreš ogniti, izogniti, zaobiti občutka kot da imamo dve paralelni Sloveniji. Ena ki je v srcih, glavah in mislih vseh nas, domoljubnih srčnih, predanih domovini in na drugi strani, »svobodnih« osvobojenih, in utrganih od vseh spon, zavez, svobodnih brez odgovornosti kar je samo drugo ime za anarhijo. Če dodam še narcisoidnega in samooklicanega energetskega in v vlogi Predsednika vade, odtujenega »Napoleona«, potem je »merica« norosti zvrhano polna. Letos je še bolj do izraza prišla prisotnost “Mona-ške” princese pločnikov in dragih suit, ko je v nešteto ali vsaj mnogih priložnostih bila zadolžena za blatenje lasne države in lovljenja znanih svetovnih državnikov po kuloarjih ali pred toaletami z zlatimi kljukami ali pipami. Celo do sedaj že pokojnega papeža Frančiška je prišla in mu v blagoslov prinesla igrače in pripomočke z neregistrirano ali težko ugotovljivo namembnostjo. Domač politični in s tem povezanimi burleskami oder je bil prepuščen od prej zavrnjeni lahkoživki in ljubiteljici konj, sedaj pa tudi ljubica in ljubiteljica odsluženih rokerjev, ki postajajo administratorji za družabna omrežja in za čaščenja in nudenja mesenih užitkov predsednici parlamenta, vse to za borih treh “jurčkov”.
Vulgarizacija vsega kar bi morali in smeli predstavljati takšne osebe na lestvici predstavnikov ljudstva. Ali pa so vzeli za gotovo dejstvo to da je cca 400 tisoč glasov na volitvah leta 2022, ki jih je volilo in postavilo na vrh oblastne in oblastniške piramide, res predstavlja vseh nas več kot dva milijona prebivalcev naše Slovenije.
Publika, ki se udeležuje njihovemu slavju in kasnejšem še bolj moralnem in etičnem “razvratu” je primerna temu in tem visoko inavguriranih, »zapohanih« in brezdelnih otrok nekdanjih partijskih funkcionarjev ali eminenc ter posameznih »arheoloških« eksponatov podprtih s pripomočki sodobne medicine ter z globoko zarezanimi obraznimi gubami in motnimi ali odsotnimi pogledi. To je slaba slika in še slabše ogledalo kljub vsej pretirani prireditveni kozmetiki s katero se trudijo dokazati napredek, svobodo in še česa, kar je zaznano in videno samo skozi njihova »rožnata« očala. Sedaj je že to premalo pa se že silijo po kakšnih krajih in kozolcih kjer je kakšen “partizan” šel mimo in ukradel kakšno kuro ter slavijo in spijejo na njihove “uspehe” pred več kot 80 leti. Še Hrovača in Škrabčeva domačija jim pride prav za slavje in praznovanje ter moralni in oblastni perverziji.
Kako naprej?
Življenje po tridesetih se imenuje zrelost. Po 34 letu, ki ga bomo obhajali čez nekaj dni ko bo tudi toliko let naše samostojne in neodvisne Slovenije, je prav da je temu tako. Mnogi upravičeno menimo, da je ta čas najboljši, da se lahko izognemo napakam mladih ali pa mladosti, v našem primeru države Slovenije, hkrati pa ohranjamo dobro mentalno zdravje in vero in imamo priložnost, da uživamo v akumuliranih življenjskih izkušnjah občasno tudi grenkih. Zato je prav da vztrajamo na tem da našo lepo Slovenijo in njene lepote, gore, reke in njene ljudi, ljubimo in negujemo v naših srcih in v vsakdanjem življenju. Slovenija je vredna tega, vredni tega so tudi tisti ki niso dosegli to razodetje njeni edinstvenosti in potrebi po enotnosti in enkratnosti ki nam je dana in podana v obliki lastne države, naše Slovenije.
Veselimo se lastne domovine, veselimo se življenja v njej. Bog vas blagoslovi!
