Piše: Miran Černec
Leta 1978, ko je Vzhodni Evropi še vladal demokratični socializem, je Václav Havel napisal delo z naslovom Moč nemočnih. V njem je analiziral mehanizme sistema, pod katerim je žalibog živel, ter podal tedanjim in prihodnjim rodovom nekaj napotkov, kako se postaviti po robu takim in podobnim distopičnim režimom.
Havel je ugotovil, da je imel sistem, ki ga je sam imenoval za post-totalitarnega, tri temelje: laži, s katerimi je rdeča elita na tedanjem Češkoslovaškem prek svojih trobil prala možgane dojemljivim; represivni aparat, s katerim je dosegla manj dojemljive; in materialno udobje, ki ga je zagotavljala množicam poslušnih. Rezultat je bila družba, v kateri so močni lagali o skoraj vsem, večina nemočnih pa se je zaradi ljubega miru in socialne varnosti delala, da jim verjame. In sistem je vsaj nekaj časa deloval – kratko so v njem potegnili le tisti, ki so še naprej skušali misliti in živeti po svoji vesti in pameti, vključno s Havlom, ki se je zaradi omenjenega eseja znašel v zaporu.
Morda boste z branjem knjige Moč nemočnih dobili vsaj spoznanje, da so se sistemi moči in laži porajali skozi vso zgodovino – a vedno znova tudi propadali.
A kot vemo, se zgodba s tem ni končala, in resnica, ki jo je zagovarjal pisatelj, se je z leti le izkazala za trpežnejšo od režima ter nazadnje z njim pometla kot s hišico iz kart … V tem lahko najdemo nekaj lekcij za današnjo rabo. Če se namreč, dragi bralec, v naših časih kdaj čutite nemočne ob nenehnih napadih izprijenosti in norosti, ki nam jih močni prodajajo za novo normalnost; če se vam zdi, da vas nekdo sili verjeti v reči, ki bi jih naši predniki imeli za nepredstavljive; če kdaj posumite, da je mavrična politika modernega Zahoda stkana iz hudih logičnih nedoslednosti, kjer vam vojni hujskači pridigajo o miru in lajdre o morali – potem vam naj v uteho priporočim Havlovo delo.
Ni sicer nujno, da vam bo branje Moči nemočnih prineslo kako čudežno rešitev in da bo zaradi tega naš svet že jutri spet bolj normalen; morda pa boste z njim dobili vsaj spoznanje, da so se sistemi moči in laži porajali skozi vso zgodovino – a vedno znova tudi propadali, ko je množica nemočnih namesto udobja njihovih puhlih fraz raje izbrala življenje v resnici.
