Piše: Miran Černec
Opazil sem ga na ulicah domačega kraja. Starejši možak neurejenega videza, v ponošenih oblačilih in s težko culo v rokah se je opotekal po pločniku. Večkrat se je med hojo ustavil, se oprl na kolena in dihal z očitno bolečino.
Mimo njega se je valjala žlahtna pločevina in žlahtna mladina s sladoledi v rokah ga je prikrito opazovala z razdalje ter se hkrati delala, da ga ne vidi. Nič čudnega, saj je res bil videti kot naravna katastrofa. Tudi sam sem se moral prisiliti, da sem ga nagovoril – a ko sem ga, se je gospod Toni odzval vljudno in mi skozi škrbasti smehljaj v našem narečju razložil, da se želi nekako prikotaliti do avtobusne postaje, od tam pa domov.
Potožil je, da ima kilo oz. hernijo, kar je za zdravstvo v Republiki Sloveniji leta 2023 očitno prehud zalogaj, zato težko hodi – še posebej s tedensko zalogo hrane, ki jo nosi v culi. Ker je do odhoda avtobusa manjkala še debela ura, sem mu ponudil prevoz domov. Med vožnjo mi je zaupal, da je nekoč delal kot zidarski pomočnik, da ima 300 EUR pokojnine in da se vsako noč ob pol tretji zjutraj ruva s hudim duhom in zmaga. Njegova prva soseda je Ukrajinka in druga Hrvatica, a z njima ni v najboljših odnosih, češ da ga obrekujeta in to je greh – njegov tretji sosed, Bosanec Redžo, pa je menda fejst možak … Bolj ko sem ga poslušal, bolj sem v gospodu Toniju slutil blago dušo, ki ob vsem, kar je prestala v življenju, ni nikoli nehala verjeti v dobro in pravico. Končno me je presenetil z vprašanjem, zakaj danes župniki ne nosijo brade, če pa so jo nekoč nosili sam Bog in vsi svetniki.
Na to sem mu znal odgovoriti le, da tudi on nosi brado, torej je nemara svetnik v nastajanju. Zasmejal se je skozi svoje štiri zobe in zatrdil, da to že ne more biti – a ko sva se poslovila, sem se vseeno zalotil pri misli, ali me ne bo nekoč v najini novi domovini pospremil domov prav on, tako kot sem tokrat jaz pospremil njega … Zakaj pisano je bilo: mnogi prvi bodo zadnji in mnogi zadnji bodo prvi. Pa lepo jesen, Slovenci!
