Piše: Keith Miles
Zdi se, da ima vsako obdobje ali stoletje novo modno muho ali novo religijo.
Najočitnejša je bila komunizem in komentatorji so skozi leta opozarjali na podobnost z religijo. Liturgija po Marxu in Engelsu. Javna srečanja in praznovanja. Obredi vstopa ter zahteve po pripadnosti in neposlušnosti, ki vodijo v izobčenje. Ne smemo pozabiti na potrebo po priznanju krivde v pravnem sistemu. Potem nekakšen duhovniški red in nekakšna kurija v politbiroju. Najvišji mož v sistemu je imel pogosto celo več moči kot papež. Pogosto je bil tudi nezmotljiv kot papež. Pomislimo samo na Tita in njegov življenjski položaj, učinek pa je, da še vedno obstaja veliko starovercev, ki verjamejo v propagando in njeno liturgijo ter nadaljujejo festivale. V nekaterih državah, kot so Poljska, Madžarska in Češka, ljudje seveda bolje poznajo resničnost o njihovih skorumpiranih in nedemokratičnih voditeljih.
Na srečo je lažna religija socializma v nacionalsocialističnem slogu na neki način hitro izginila zaradi druge svetovne vojne, vendar so takrat nekateri verniki nadaljevali tudi po drugi svetovni vojni. Italijanska in španska različica fašizma nista trajali dolgo, v Španiji pa so se uprli skušnjavi, da bi si prisvojili položaj Rimskokatoliške cerkve, zato niso postali nova religija. Vse te navidezne religije so imele svoje obrede, simbole, praznike in hierarhijo.
Vsako preučevanje zgodovine krščanske religije pokaže, kako so se pojavljale alternative, zdaj pa imamo druge posvetne religije, ki izzivajo krščanske in judovske. Te so se začele s po mojem mnenju dokaj razumnimi cilji za sodobno družbo. Na primer enakost žensk ali dostop do zdravstvenega varstva in izobraževanja. V Združenem kraljestvu in nekaterih drugih državah so nacionalne zdravstvene storitve postale skoraj religije. Za filozofsko razmišljanje je to popoln preobrat v primerjavi z zgodovinskim položajem, ko so se ljudje bolj ozirali na posmrtno življenje kot na sedanjost.
Krščanska religija je v zgodovini zašla v težave šele takrat, ko je izgubila predanost ljubezni in so nekateri voditelji v starih časih postali preveč sebični. Vendar si je krščanstvo opomoglo in preživelo te odklone.
Zdi se, da je sedanja kvazireligija wokeizem (prebujenstvo), ki je totalitarna nadgradnja politične korektnosti in se zdi, da je nastala v ZDA. Wokeizem pomeni »opozarjanje na rasno ali družbeno diskriminacijo in nepravičnost«. Večina ljudi bi se strinjala s to idejo, toda ko se je ta ideal sprevrgel v preprečevanje svobode govora in preprečitev govora ali celo dela na univerzah ljudem, ki aktivistom niso všeč, je začel imeti značaj totalitarne religije. Vsak govor, ki je lahko v nasprotju s stališči aktivistov, se imenuje sovražni govor. To je v nekaterih državah pripeljalo celo do tega, da je policija aretirala ljudi, ki so uveljavljali svojo pravico do svobode govora. Napadajo se tudi knjige, ki jih aktivisti ne odobravajo. To nas skoraj vrača v srednji vek, ko so cerkvene oblasti prepovedovale knjige in jih sežigale. Za bogokletje so včasih izrekali smrtne kazni, kar se je seveda dogajalo tudi v komunizmu.
Jasna razlika med temi kvazireligijami in krščanstvom (z judovstvom) je, da prve uspevajo na podlagi sovraštva, druge pa verjamejo v ljubezen. Ko so Jezusa vprašali o največji zapovedi, je odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo in z vsem svojim umom. To je velika in prva zapoved. In druga je podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. O teh dveh zapovedih je odvisna vsa zakonodaja in preroki.« Obe izhajata iz nauka Stare zaveze.
Zahodne vrednote, demokracija ter znanstveni in tehnološki napredek so odvisni od svobode, vključno s svobodo govora. To pomeni pravico do nestrinjanja s trenutnim prevladujočim mnenjem in s tem do napredka človeškega znanja. Pomislite na tiste, ki so to storili – Galileo, Newton, Fleming, Einstein, Berners Lee – in kako so izboljšali naša človeška življenja.
