Piše: Borut Korun
Meseca februarja pred šestintridesetimi leti se je zgodil eden velikih dogodkov naše zgodovine, sklepno dejanje prizadevanj skupine slovenskih intelektualcev – izšla je 57. številka Nove revije.
Njena vsebina je bil predlog slovenskega narodnega programa. In čeprav so o samostojnosti Slovenije razmišljali nekateri že prej, je ta program vodil k osamosvojitvi.
Pri zadnjem odločilnem koraku, pri uresničitvi samostojnosti nam je sicer »pomagal« Milošević, ki se je »potrudil« in nam pokazal, kakšna naj bi bila po njegovem Jugoslavija oziroma Srboslavija. Odločilno pa je bilo, da je prestrašil tudi tiste Slovence, ki jim iz ideoloških razlogov osamosvojitev ni bila »intimna odločitev«. Pojav Miloševića in lastna ogroženost sta jih prisilila, da so, čeprav neradi, sodelovali v procesu osamosvajanja.
Sledila je desetdnevna vojna, boj slovenskega Davida proti jugoslovanskemu Goljatu, v katerem smo zmagali, podobno kot je zmagal biblijski izraelski pastir – zaradi uporabe razuma proti goli agresivni moči.
Upravičeno se lahko tudi pohvalimo, da smo to vojno bojevali brez nepotrebnega prelivanja krvi. Spomnimo se samo, da smo ranjene vojake JLA obravnavali natanko tako kot naše ranjence, da smo ujetnike obravnavali kot mlade ljudi, ki so pač služili vojaški rok. Kdor govori o operetni vojni, naj ve, da je najvišja stopnja vojne umetnosti zmagati s čim manj lastnimi žrtvami in s čim manj razdejanja.
Na tak razvoj osamosvojitve smo resnično lahko ponosni in prepričan sem, da bi si to dejanje zaslužilo kaj več kot skromen muzej. A v Sloveniji je bilo še to preveč.
Letošnja obletnica izida 57. številke Nove revije je imela zato zelo grenek priokus, kajti prav takrat smo doživeli za slovenski narod neslaven epilog zgodbe, ki se je začela z njeno izdajo, z zaušnico naši osamosvojitvi – ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve, zanikanje in ponižanje vsebine 57. številke Nove revije, napoved, da gremo nazaj v slovensko nezgodovino. Zgodilo se je – da je napočil »nov dan«,
ki ga je napovedal Kučan, ker so volitve dobili Slovenci, ki bi ostali Jugoslovani – če ne bi bilo srbskega vožda.
Z ukinitvijo muzeja so na simbolni ravni izbrisali najpomembnejši del naše zgodovine. To je storila vlada, ki naj bi bila slovenska. Vlada, ki je to prav zaradi osamosvojitve. Ti »Slovenci« slovenske države ne marajo, je ne priznavajo, so samo »začasni« upravitelji naše domovine, pripadajo nekemu drugemu svetu. Njihova pot naj bi vodila v prihodnost brez slovenske vsebine. Ustvariti človeka brez narodne identitete, brez zgodovinskega samozavedanja je cilj te in seveda vsake levičarske vlade. Sem sodi tudi ukinjanje slovenske kulture in zamenjava z nečim, kar ni ne slovensko in ne kultura. Pomislimo samo na proslave ob dnevu državnosti, ki so jih organizirali levičarji! Tiste njihove proslave so bile norčevanje iz slovenske kulture.
Ukinitev muzeja pa ni edini primer brisanja zgodovine. Iz našega zgodovinskega spomina črtajo vse, kar ne sodi v njihovo ideološko obarvano zgodovino, vse, kar ni pripomoglo k njihovemu prevzemu oblasti, ki se je imenoval revolucija. Izbrisali so slovensko Karantanijo, kneza Koclja, pa tudi generala Maistra in tigrovce. O kmečkih uporih ne slišimo niti besede. Kdo še kaj sliši o judenburških upornikih? Kdo ve za koroške kmečke junake, ki so v boju proti Turkom popadali do zadnjega moža in katerih okostja počivajo v cerkvici na Kokovem?
V šolah kot zanalašč praviloma zmanjka časa za pouk o osamosvojitvi. Vsa naša preteklost se razblinja v nič, ostaja samo tisto, kar je dovoljeno. Dovoljene pa so samo še Dražgoše, mogoče tudi še – res herojski boj – Pohorskega bataljona. Po novem bo tega v šolah še več.
V najglobljem bistvu ne počenjajo nič drugega kot to, kar je sicer na še brutalnejši način storil Stalin, ki je dal pobiti vse ukrajinske ljudske pevce, ki so recitirali njihove zgodovinske epe.
Načrt, ki ga uresničujejo, je antiteza Nove revije, je načrt, kako ustvariti zgodovinsko praznino v naših glavah in vanjo potem vcepiti prepričanje, da je bila samo ena zgodovina, ki zato edina upravičuje in legitimira njihovo absolutno in – po Stanetu Dolancu – večno oblast.
