Piše: dr. Matevž Tomšič
V zadnjem času je v politično pravovernih krogih zelo popularno govoriti o t. i. požarnih zidovih. To je metafora, ki se nanaša na zahtevo po osamitvi tistih političnih skupin, ki zagovarjajo »napačne« vrednote in sledijo »škodljivim« ciljem. Na ta način se jim želi preprečiti, da bi igrale kakršnokoli vlogo v procesu sprejemanja političnih odločitev. Ker če bi one lahko sodelovale pri odločanju, potem bi bila menda demokracija in napredek ogrožena. Zato je »zmernim« silam prepovedano, da bi karkoli imele z njimi. Vsakršno sodelovanje bi pomenilo izdajo demokratičnih načel.
Takšne anateme so deležni tisti, ki jih označujejo za skrajno desnico. Vsakokrat, ko kakšna stranka tovrstne usmeritve doseže uspeh na volitvah, se zoper njo aktivira propagandni aparat, ki začne pozivati druge politične protagoniste, naj se z njo ne povezujejo. Še pogovarjati se ne smejo, kaj šele da bi morebiti sklenili koalicijo in na podlagi tega sestavili vlado. Zvočniki osrednjih medijev to pridigajo z maksimalno jakostjo, nevladniki – predvsem takšni, ki se napajajo iz državnih jaslih – organizirajo množične proteste »naprednih« sil. Po možnosti se vključijo še mednarodne organizacije, ki izrazijo zaskrbljenost nad opcijo, da bi »skrajneži« (desničarski) prišli na oblast.
To je vzorec, ki je bil »na delu« povsod, kjer je prišlo do vzpona skrajne desnice. Ko je na Nizozemskem Stanka svobode odnesla relativno zmago na parlamentarnih volitvah leta 2023, ko je leto kasneje podobno storila svobodnjaška stranka v Avstriji in ko je po letošnjih nemških parlamentarnih volitvah Alternativa za Nemčijo postala druga najmočnejša stranka glede na podporo volivcev. A »požarni zid« ni bil vselej uspešen. Deloval je v Nemčiji, kjer se zmagovita krščanskodemokratska koalicija z alternativci sploh ni želela pogovarjati; delno tudi v Avstriji, kje je sicer prišlo do pogovorov med ljudsko stranko in svobodnjaki, a brez uspeha (nato je bila sklenjena sredinska koalicija). Ni pa deloval na Nizozemskem, kjer je po dolgotrajnih pogajanjih vendarle prišlo do koalicije, v kateri je tudi relativna zmagovalka volitev.
A tovrstno zidanje požarnih zidov je problematično iz več ozirov. Politični akterji, ki sledijo vrednotam, ki so za mnoge (lahko tudi za večino) nesprejemljive, vendarle uživajo neko demokratično legitimnost. So namreč glas določenega dela družbe, zato tega ni mogoče ignorirati. Izločiti jih je dopustno samo v primeru, da dokazano rušijo ustavno ureditev (v omenjenih primerih pa ni tako).
Stranke skrajne desnice so dejansko v mnogočem močno problematične. V današnjem času to še posebej velja za podporo Putinovemu avtokratskemu režimu, ki s svojo agresivnostjo predstavlja glavno varnostno grožnjo Evropi. Vendar gre pri tovrstnih obtožbah moralno-politične neprimernosti tudi za veliko mero dvoličnosti. Anatemizirajo se namreč samo ekstremisti na desnici, tisti na levici pa ne, čeprav slednji častijo komunizem in komunistične samodržce, zagovarjajo omejevanje osebne in ekonomske svobode – in mnogi prav tako podpirajo Putina. Posebej nenavadno je, da takšna dvojna merila prakticirajo tudi politiki z desne sredine. Denimo za nemške krščanske demokrate je nesprejemljivo sodelovanje z omenjeno Alternativo za Nemčijo, ne pa tudi za Levico, čeprav usmeritev slednje ne bi smela biti nič bolj sprejemljiva. To dokazuje, kako se je del evropske desnice podvrgel narativu, ki ga širijo osrednji – večinsko levo usmerjeni – mediji.
In končno, nič ni videti, da bi skrajnim desničarjem zaradi tovrstnih »požarnih« ukrepov kaj upadla politična podpora. Dogaja se kvečjemu nasprotno. V Nemčiji in Avstriji se je delež njihovih podpornikov po volitvah še povečal. S takšnim početjem se zmanjšuje zaupanje ljudi v etablirano politiko; tisti, ki so njegove tarče, pa si ustvarjajo imidž upornikov zoper sistem.
