Piše: dr. Matevž Tomšič, sociolog, profesor in politični komentator
Že nekaj časa je jasno, da ruska agresija na Ukrajino ne bo dosegla ciljev, ki so si jih zadali njeni snovalci na čelu s kremeljskim samodržcem Putinom. Njihova vojska ta čas izgublja praktično na vseh frontah. Izkazalo se je, da je njena silna moč bolj kot ne iluzija.
Rusija ima drugo najmočnejšo armado na svetu samo na papirju. Razpolaga sicer z zelo velikimi količinami orožja. Vendar je le-to v večni zastarelo, saj izhaja še iz časov rajnke Sovjetske zveze. Visoko sofisticiranih orožij ima v precej omejenem številu. V povprečju se ruska letala, tanki, raketni sistemi – da o ladjah sploh ne govorimo – niti po naključju ne morejo kosati z ameriškimi. In preprosto nimajo ustreznih tehnoloških in industrijskih kapacitet za proizvodnjo sodobnih orožij, saj so bili glede številnih komponent odvisni od uvoza z Zahoda (ta pa je bil ob začetku agresije ustavljen).
Tudi taktika vojskovanja ruske armade je izjemno zastarela. Spominja na način bojevanja sovjetske Rdeče armade iz druge svetovne vojne z množičnim neselektivnim topniškim obstreljevanjem nasprotnika in množičnimi frontalnimi napadi pehote, ki po pravilu terjajo številne žrtve med vojaki. Zelo daleč je to od sofisticiranega vojskovanja s temeljitim načrtovanjem, ciljnimi koordiniranimi napadi in uporabo najsodobnejših tehnologij (kar so denimo prakticirali Američani v obeh zalivskih vojnah).
Glede na to sploh ni tako nenavadno, da se je Rusom v Ukrajini že takoj na začetku zalomilo. Po začetnem šoku so se Ukrajinci hitro konsolidirali in vzpostavili učinkovito obrambo svojih ključnih mest na čelu s prestolnico Kijev. Tako je spodletel glavni cilj agresorjev, ki so želeli zasesti celotno državo in si jo podrediti verjetno na način, da bi ustoličili nekakšno marionetno oblast, ki bi vselej igrala po kremeljskih notah. Sčasoma so okupatorji začeli izgubljati že osvojeno ozemlje. Še posebej se je to intenziviralo v obdobju zadnjih dveh mesecev, ko so Ukrajinci, ki so medtem od svojih zahodnih zaveznikov pridobili določena sofisticirana orožja (denimo raketne sisteme daljšega dosega), izvedli več uspešnih protiofenziv na severu, vzhodu in jugu države, v katerih so osvobodili veliko ozemlja. Rusi so se znašli v defenzivi, iz katere se ne morejo izkopati. Vse bolj se na obzorju izrisuje možnost, da se bodo na koncu morali vojaško povsem poraženi umakniti iz Ukrajine.
Takšno stanje pomeni velik udarec imidžu Rusije kot velike svetovne sile pa tudi grožnjo trdnosti prestola njenega kremeljskega vladarja. Poraz proti manjši in slabše oboroženi sosedi, na katero Putin in njegova kamarila gledajo precej zviška (zanje Ukrajinci sploh niso zares narod in si kot takšni ne zaslužijo lastne države), bi predstavljal pravo katastrofo. Zato v zadnjem času spreminjajo svoj propagandistični narativ. Svojim državljanom namreč razlagajo, kako se v Ukrajini borijo proti zvezi Nato. Ne torej samo proti Ukrajincem, ampak prosti celotnemu Zahodu. Na ta način tudi porazi na bojiščih izpadejo manj poniževalni.
Najhujši udarec Putinovemu ponosu je očitno zadal napad na most pri mestu Kerč, ki povezuje polotok Krim z rusko celino, ko se je podrl del cestišča in poškodoval železniški del mostu. Ta most namreč simbolizira rusko prisvojitev tega polotoka, ki je bil anektiran leta 2014. Zato se je Rusija odzvala z silovitim zračnim napadom na ukrajinska mesta, ne oziraje se na morebitne civilne žrtve. Vendar smo se na tovrstne brutalnosti Putinovega režima že navadili, saj stalno dokazuje, da mu je prav malo mar za življenja tako Ukrajincev kot lastnih vojakov. A takšne poteze poteka vojne ne morejo kaj dosti spremeniti. So bolj kot ne izraz nemoči poblaznelega kremeljskega diktatorja.
